Konec pandemije in sadizem normalizacije

Abstract

Prispevek obravnava strukturno dinamiko pandemije covid-19 in jo opredeli kot bistveno končno krizo. Ta definicija pa ne implicira abstraktne nujnosti, da se pandemija v nekem trenutku konča, temveč prej dejstvo, da je ideja konca določila celoten potek pandemije. Od samega začetka je ta ideja nastopila v dveh nasprotujočih si oblikah: v prvi perspektivi je pandemijo končati le z eliminacijo vira vdora; v drugi perspektivi konec pandemije označuje trenutek, ko družba najde način, da se na ta vdor prilagodi. Poleg analize »objektivne« evolucije pandemije v njenih različnih fazah članek prikaže inherentno sadistično strukturo prevladujočega družbenega odziva. Prav ker je ta odziv meril na dosego nemogoče totalne normalizacije, je pripravil teren, kjer pandemije potencialno mutira v pristno krizo antropocena, endemijo pandemije.