Zahod in islamski svet skozi zgodovino

Abstract

Odnosi med Evropo in islamskim svetom so bili pogosto zaznamovani z nasiljem in spopadi. V času Omajadskega kalifata (661–750) so muslimani zasedli sveto mesto kristjanov, judov in muslimanov Jeruzalem, oblegali Konstantinopel, prodrli na Pirenejski polotok in jug Evrope. V tej prvi fazi širjenja kalifata se je islam soočal z vse hujšimi boji znotraj svojih vrst. Že kmalu po nastanku islama so obstajale razlike znotraj islamskega sveta, to je v glavnem med prevladujočo sunitsko obliko in šiiti. Odgovor evropskega krščanstva na prvi veliki džihad sta bila rekonkvista in križarske vojne. Na vzhodu se je krščanska kraljevina Gruzija osvobodila in zagospodarila nad velikim ozemljem od Črnega morja do Kaspijskega jezera. V osrčju Sredozemlja so se krščanski osvajalci izkrcali na Siciliji in Sardiniji in ju odvzeli muslimanom. Višek konflikta v tej fazi so predstavljale križarske vojne. V teh vojnah so skupine kristjanov iz Evrope osvojile in za nekaj časa obdržale območja v Siriji in Palestini. V času Abasidskega kalifata (751–1258) so muslimani sicer utrdili meje na vzhodu ter celo osvojili Sicilijo in Kreto, kljub temu pa so Bizantinci prodirali vedno globlje na območje kalifata. Na območju Osrednje Azije so v tem času nastale polavtonomne vladavine. Egipt in sirsko-palestinski prostor sta leta 969 padla v roke dinastije Fatimidov. Neenotnost in krizo znotraj islamskega sveta so še dodatno poglobili v 11. stoletju Seldžuki in nato v prvi polovici 13. stoletja še vdori Mongolov, ki so leta 1258 dokončno zlomili Abasidski kalifat. Na meji med muslimani in kristjani v Anatoliji je v 13. st. nastala osmanska država. Sledila je nova sveta vojna. Osmanski sultani so videli sebe kot legitimne naslednike bizantinskih cesarjev. Z osvojitvijo Konstantinopola in s tem ko je postalo mesto prestolnica turškega imperija, so sledili vpadi proti zahodu. V času vladavine Sulejmana Veličastnega (1520–1566) je bil imperij na vrhuncu moči. Odgovor na drugi džihad je ekspanzija Evrope. Ni presenečenje, da je ta ekspanzija začela na dveh nasprotnih koncih Evrope. Tam, kjer so stoletja dolgo vladali muslimani: na Pirenejskem polotoku in v Rusiji. Predvsem portugalske in španske, kasneje pa tudi angleške in nizozemske ladje so se ustavljale na obalah islamskih držav in začele najprej s trgovino, nato pa tudi z osvajanjem strateških točk. Z vzponom evropskih držav v 19. stoletju so predvsem Velika Britanija, Francija in Rusija začeli postopno zasedati območja Prednje in Osrednje Azije. Razlogov, da je islamski svet postal lahek plen evropskih držav in da je bila islamska civilizacija le še bleda senca nekdanje veličine, je bilo več. Najpomembnejši so bili korupcija in nesposobni vladarji, neenotnost islamskega sveta (suniti, šiiti), politična nestabilnost, prepočasne reforme, splošna tehnična zaostalost in seveda agresivna politika evropskih držav.