RECENZIJA VOJAŠKE DRUŽINE: DINAMIKA, PREDNOSTI IN IZZIVI

Družinski odnosi predstavljajo eno izmed najdragocenejših človekovih izkušenj, tako znotraj kot zunaj vojske, zato lahko morebiten razdor ali nesoglasje močno vpliva na posameznike in družbo. Podpora družini vpliva tudi na poklicne kazalnike, kot so pridobivanje in zadržanje kadra ter pripravljenost vojske. Pripadnost družine vojaški službi se lahko prenaša iz generacije v generacijo in vpliva na javno podporo vojski kot ustanovi. V tej tematski številki Sodobnih vojaških izzivov so predstavljeni medsebojni vplivi družine, vojske in širše družbe. Prispevki o vojaških družinah dajejo vpogled v sociološke vidike »vojaških družin« v Sloveniji in tujini. V člankih so obravnavana svojevrstna in pomembna vprašanja, povezana z vojaškimi družinami ter družbo. Za dosego napredka pri podpori vojaških družin je nujen objektiv socioekološkega modela za raziskovanje dejavnikov tveganja in zaščite v kombinaciji z znanstvenim pristopom in osredotočenostjo na kontekstualne dejavnike. Avtorji so se zato v svojih člankih osredinili na kompleksnost in pomen vojaških družin ter učinke politike, ki je s tem povezana. Na področju vede o družini je le malo pozornosti namenjene znanstvenim raziskavam, zato bi bilo treba preučiti sedanje in pretekle razmere na tem družbenem področju ter njihov vpliv na družine različnih socioekoloških ravni. Kot podlaga za obravnavo politik in raziskovalnih načrtov je lahko dobro izhodišče zgodovinsko ozadje družine in njenih odnosov z vojsko v Sloveniji in tujini (Jelušič, Jelušič Južnic in Juvan, 2020). Raziskave o vojaških družinah v Slovenski vojski so razmeroma novo in vedno pomembnejše področje, če upoštevamo spremembe v zadnjih treh desetletjih, ki so se zgodile zaradi prostovoljnega služenja in nato še profesionalizacije vojske. Avtorji se podrobno ukvarjajo tudi z organizacijskimi in političnimi spremembami v Sloveniji, ki so potekale hkrati z raziskovanjem vojaških družin doma in v tujini. Čeprav se vojaškim družinam zdaj priznava širši pomen, še vedno ostajajo ovire do uspešnega izvajanja podpornih programov. Hess, Jakopič in Kasearu s sodelavci v svojih prispevkih (2020) navajajo več primerov podpornih programov, ki vojaške družine lahko krepijo in povečajo njihovo pripravljenost. Za doseganje najboljših kazalnikov se je treba usmeriti ne samo v reševanje težav, temveč tudi v primarno preprečevanje dejavnikov tveganja in spodbujanje odpornih družin (na primer s spodbujanjem kakovostnih zaupnih odnosov), za kar je nujna podpora na več ravneh delovanja, vključno s psihološko podporo, socialnim varstvom, pravnim svetovanjem in duhovno oskrbo. Poleg kontekstualnih vidikov in preučitve družbenih razmer je pomemben del raziskovanja vojaških družin tudi opredelitev dejavnikov tveganja in zaščite za socioekološke kazalnike na podlagi empiričnih raziskav. Vuga (2020) opisuje akcijski načrt za sedanje raziskave, v katerem so opredeljeni dejavniki različnih socioekoloških ravni, ki vplivajo na kazalnike o vedenjskem zdravju družin. Med dejavnike tveganja in zaščite, ki so najbolj povezani s kazalniki v slovenskem vojaškemu kontekstu, se lahko usmerijo tudi prihodnji programi in odločitve. Pristop, ki temelji na javnem zdravstvu, se v drugih državah uporablja za seznanjanje vojaških voditeljev s potrebami njihove vojske. Pri našem sodelovanju z vojsko ZDA smo modele dejavnikov tveganja in zaščite uporabili za opredelitev posebnih spremenljivih dejavnikov pri predvidevanju vedenjskih kazalnikov in kazalnikov zdravja družin. Prav v to bi lahko tudi usmerili ukrepanje na ravni posameznika, družine, službe in skupnosti. Širjenje modela socioekoloških raziskav, ki ga Vuga načrtuje s sodelavci, bo uporabno za Slovensko vojsko, rezultati pa bi lahko bili koristni tudi za druge vojaške organizacije. Ukrepanje, ki izhaja iz modelov dejavnikov tveganja in zaščite v projektu MilFam (vojaške družine), se nato lahko preizkusi v študijah, da se zagotovita učinkovito izvajanje in spreminjanje kazalnikov vedenjskega zdravja. Projekt MilFam bo predstavljal pomemben korak pri obravnavanju potreb vojaških družin v Sloveniji. Preostali članki navajajo še več pomembnih vidikov vojaškosocioloških raziskav, vključno z razlikami med državami, izzivi napotitve in demografskimi spremembami, ki vplivajo na koncept »vojaških družin«. Kasearu s sodelavci v prispevku (2020) primerja koncept vojaških družin v treh različnih državah. Obravnavanje družin kot del vojske ali ločeno, kot velja za nekatere druge poklice, je odvisno od tega, kako je v različnih državah opredeljena vojaška služba. V nekaterih kontekstih je poudarjen način namenjen samo pripadnikom brez upoštevanja civilnih družinskih članov. V vojski je veliko razlogov, ki nakazujejo, da programi za civilne družinske člane in tako usmerjena politika ne koristijo samo vojaškim družinam, temveč lahko izboljšajo tudi pripravljenost vojske. Sedanja politika ne omogoča podpore življenjskim sopotnikom oziroma zakoncem in otrokom, ki ostanejo doma. Napotitve v takih razmerah lahko vodijo v psihološke stiske, finančna bremena in slabše delovanje družine. V digitalni dobi so pripadniki na misijah pogosto dobro obveščeni o težavah doma in se zaradi pomanjkanja razmer, ki bi podpirale člane vojaških družin, lahko počutijo nemočne, kadar so zdoma. Poleg izzivov, ki jih povzroča ločitev, se vojaške družine spoprijemajo tudi s svojevrstnimi izzivi bivanja v tujini. V takšnih razmerah sta pomembni infrastruktura in mreža za zagotavljanje neformalne ter formalne podpore družinskim članom, kadar se poskušajo znajti v novem okolju. To vključuje materialno in čustveno podporo družinskim članom med prilagajanjem na življenje v tuji državi. Nastanitev, zdravstvena oskrba, izobraževanje, jezik in možnosti zaposlitve za družinske člane so nekatere izmed skrbi, s katerimi se družine spoprijemajo med bivanjem v tujini. Odvisno od velikosti vojaške infrastrukture v tujini lahko vojska pomaga s svojimi notranjimi viri. Pogosto pa ni na voljo zadostne notranje podporne infrastrukture, zato se nekatere izmed teh pomanjkljivosti lahko zapolnijo s sporazumi z državami gostiteljicami. Švab (prav tako tudi Jelušič s sodelavci ter Kasearu s sodelavci) omenja dodatno kompleksnost, pri čemer izzivi, s katerimi se spoprijemajo vojaške družine, niso odvisni samo od vojaške infrastrukture in politike, temveč tudi od družinske strukture ter dinamike. Jelušič in sodelavci izpostavljajo, kako se je tipična družina pripadnika vojske razvijala v preteklosti. Švab opisuje dinamiko družinske strukture v Sloveniji in njeno prepletanje z organizacijskimi potrebami vojske. Struktura družine se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenila, kar predstavlja vojaškim družinam nove izzive. S spreminjanjem družinskih struktur so povezani raznovrstni dejavniki tveganja in področja, v katera morajo biti usmerjeni podporni programi. Delitev dela in družinskih vlog se v Sloveniji in po svetu nenehno razvija. Vedno več je raziskav, ki utemeljujejo pomembnost spola in delitve dela v vojaškem kontekstu. Podpora pripadnicam z otroki se razlikuje od podpore, ki so je deležni njihovi moški kolegi, zato so nujni bolj ciljno usmerjeni podporni programi. V raziskavah in politiki moramo biti pri uresničevanju potreb različnega delovanja vojaških družin pozorni na formalne in neformalne podporne mreže. V celotni tematski številki se omenjajo posebni primeri programov, ki so vojaškim družinam že na voljo. Bistveno je, da se programi ne samo izvajajo, temveč da izvajanje učinkovitih programov temelji na trdni podlagi empirične podpore. Eden izmed takšnih primerov je program PREP (angl. Preparation and Relationship Enhancement/Education Programme, program za pripravo in izboljšanje/izobraževanje o odnosih), ki je v več državah na voljo za podporo zaupnim partnerstvom med vojaškimi pari. Podatki številnih študij dokazujejo učinkovitost tega programa pri zmanjševanju stisk. V tej tematski številki je prikazano, kako pomembna je vojaška družina za učinkovito poklicno delo. Kljub svojemu očitnemu pomenu pa vojaške družine pogosto nimajo dovolj podpore v različnih oblikah (na primer z ustreznimi razmerami ali preprečevalnimi ukrepi na podlagi dejstev), kar ne samo vpliva na poklicne kazalnike, kot so zadovoljstvo na delovnem mestu, stalnost, izostanki z dela in zadovoljstvo z vodstvom, temveč družine izpostavlja težavam in psihološkim stiskam. Ločitve oziroma razhodi in samsko življenje (tj. družbena osamitev) so poleg negativnih poklicnih kazalnikov povezani s tveganji za pojav depresije in samomorilnosti. Podporni programi se morajo osredotočiti na spremembe družinskih struktur, ki so lahko še posebno stresne, kot tudi na negativne dejavnike stresa, ki se pojavijo znotraj družinskih struktur (na primer nesoglasja in nasilje v družini), kar prav tako vpliva na poklicne kazalnike. Prav na to medsebojno povezanost opozarja tematska številka, ki bo lahko uporabna referenca za prihodnje raziskovalne študije in način delovanja, ki bo usmerjeno v korist vojske in vojaških družin.