Nietzsche in Cankar

Roman Gospa Judit (1904) Ivana Cankarja še ni bil obravnavan kot izhodišče za primerjavo s filozofsko in umetniško mislijo Friedricha Nietzscheja, zato sem s primerjalno analizo, različnimi metodami teorije pripovedi ter primerjalno-interpretativnim pristopom stičnosti tega romana dokazovala s fragmenti Nietzschejeve misli oziroma naslednjimi miselnimi jedri: morala, čustva, smrt Boga in nadčlovek. Če se morala v romanu Gospa Judit kaže kot Nietzschejev moralni perspektivizem ali, preprosteje, celo kot predsodek, jo Cankar literarno ošvrkne kot okostenel seznam pravil, ki jih mora pravi umetnik preseči. Pripovedovalka Judit v enačenju naroda z moralo ter umetnika z nemoralo ne ironizira samo strogosti morale do umetnika, ampak tudi do ženske, torej do nje same, v patriarhalni družbi. Juditin položaj poudarja posebnost umetnika, predvsem specifičnost njegovega pogleda na svet, v katerem osrednje mesto zavzema srce. Srce kot sinonim za čustva je pomembno sidrišče Nietzschejeve filozofije in Cankarjeve literarno-publicistične misli: v slovenski književnosti je prav Cankar tisti umetnik, ki se je najbolj sistematično ukvarjal s čustvi in se v različnih besedilih ni sramoval poudarjati njihove življenjske pomembnosti. Tudi kategorijo nadčloveka (delno jo zastopa Judit) Cankar predstavlja podobno kot Nietzsche – ta naj bi imel vse tiste lastnosti, ki jih ne more več imeti odsotni ali mrtvi Bog, zato naj bi bil človek nove vrste dionizični človek, vitalen in močan. Tudi inovativnost na pripovedni ravni lahko primerjamo s provokativnostjo nekaterih Nietzschejevih tekstov, na primer filozofskega romana Tako je govoril Zaratustra; tu mislim predvsem na zvrstni sinkretizem v smislu prepleta esejizacije, lirizacije in inovativnosti avtobiografskega izhodišča ter na večperspektivičnost satire in polisemičnost ironije.