Spominski utrinki na srečevanja s profesorjevo živo in vsestransko ustvarjalnostjo

»... bil je vrlo zabaven pripovedovalec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo katerega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu.« (Slovenski glasnik 1862: 68.) Nekako v duhu tega opisa, ki ga je Slovenski glasnik namenil Velentinu Zarniku, smo se o mladem profesorju v 70. letih prejšnjega stoletja pogovarjale njegove tedanje študentke. Nismo se z njim srečevale v salonih, ampak v predavalnicah in ga hitro sprejele kot razgledanega, duhovitega in komunikativnega predavatelja, navdušenega nad družbeno-kulturnim razcvetom slovenskega vitalnega meščanstva v drugi polovici 19. stoletja, posebno pa nad pripovedno prozo, ki je »mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa.«. Predavanja je pogosto popestril s kakšnim citatom is Kmetijskih in rokodelnskih novic, nam arhaičnim in smešnim, kar se je kazalo že v naslovih teh slikovitih pripovednih drobcev: Po čem se pijanec pozna, Skušnja je učila, Baba natepe moža ... Tako je profesor resne in temeljite interpretacije besedil od Ciglerja prek vajevcev, Jurčiča in Levstika, feljtona in prvih kriminalk ilustriral nastanke umetniške pripovedne proze in njihov čas.