Prevodni premiki v bivanjskih stavkih: o samostalniškosti angleščine in glagolskosti slovenščine

V bivanjskih stavkih angleščina tipično grmadi informacije v okviru samostalniške zveze (psihološkega) osebka (There is/are X). Za slovenščino naj bi nasprotno veljalo, da v takšnih povedih uporablja predvsem glagolsko izražanje, vendar pa to doslej ni bilo prepričljivo empirično dokazano. Prispevek analizira prevodne premike, do katerih prihaja pri prevajanju bivanjskih stavkov iz angleščine v slovenščino, da bi tako preverili hipotezo o samostalniškosti angleščine nasproti glagolskosti slovenščine, tudi v smislu potencialnih sprememb skozi čas. Analizirane so skladenjske in leksikalne spremembe v prevodu 200 primerov iz osmih različnih književnih del (izvirno objavljenih med letoma 1945 in 2013). Rezultati kažejo, da se pri prevajanju najpogosteje ohranja stavčna struktura z istim (psihološkim) osebkom in z uporabo glagola biti, pri čemer značilnosti izvirnega angleškega stavka (ali vsebuje razširitev ali ne) niso bistvene. Za ključna se izkažeta nadomeščanje neživih osebkov z živimi in pa nadomeščanje glagola biti s sorodnimi glagoli ali z glagoli, ki so idiomatsko povezani z bližnjimi samostalniki. Primerjava skozi čas nakazuje, da strategiji spreminjanja osebka in glagola nekoliko izgubljata na pomenu. Kontrastivna angleško-slovenska obravnava bivanjskih stavkov tako omogoča dodaten vpogled v skladenjske značilnosti obeh jezikov in v spremembe v prevodni praksi.