Preko Grgarske kotline in Čepovanskega dola poteka naravni prehod iz nižine Vipavske doline v dolino reke Idrijce in v zgornjo Soško dolino ter proti zahodu na Banjško planoto. V železni dobi je pomembno vlogo ob tej komunikaciji imelo gradišče nad Grgarjem, na vrhu osamelca Grašišče. Strateška lega naselja je omogočala nadzor nad potmi, okoliška rodovitna ravnica je ponujala ekonomsko zaledje. Med zaščitnimi arheološkimi raziskavami leta 2005 je bilo na severnem pobočju Grašišča odkrito obzidje s podpornima zidovoma, na položnejšem severovzhodnem pobočju pa utrjena podporna terasa. Naselje sodi v čas bronaste in železne dobe, občasna poselitev sega tudi v rimsko obdobje. Poselitev dokazujejo tudi najdbe, odkrite leta 1977 ob gradbenih posegih na jugovzhodnem pobočju Grašišča in 1978, 2001 in 2005 na površini osrednjega dela gradišča.
{"title":"Grašišče nad Grgarjem – utrjeno naselje iz starejše železne dobe","authors":"Patricija Bratina","doi":"10.3986/av.73.12","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.12","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Preko Grgarske kotline in Čepovanskega dola poteka naravni prehod iz nižine Vipavske doline v dolino reke Idrijce in v zgornjo Soško dolino ter proti zahodu na Banjško planoto. V železni dobi je pomembno vlogo ob tej komunikaciji imelo gradišče nad Grgarjem, na vrhu osamelca Grašišče. Strateška lega naselja je omogočala nadzor nad potmi, okoliška rodovitna ravnica je ponujala ekonomsko zaledje. \u0000Med zaščitnimi arheološkimi raziskavami leta 2005 je bilo na severnem pobočju Grašišča odkrito obzidje s podpornima zidovoma, na položnejšem severovzhodnem pobočju pa utrjena podporna terasa. Naselje sodi v čas bronaste in železne dobe, občasna poselitev sega tudi v rimsko obdobje. \u0000Poselitev dokazujejo tudi najdbe, odkrite leta 1977 ob gradbenih posegih na jugovzhodnem pobočju Grašišča in 1978, 2001 in 2005 na površini osrednjega dela gradišča. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70401871","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Although cast bronze vessels of the 6th–8th centuries are not recorded in particularly large numbers, their production and distribution provide a representative sample of the general economic trends and of the evolution of trade networks in the post-Roman Mediterranean. The geographical dissemination of these objects shows that at the turn of the 6th century, the northern Adriatic region became the main gateway of ‘eastern-style’ vessels into Central Europe and the Western Mediterranean. The region was thus replacing the Rome area as the main Western hub for redistributing this type of object. From the northern Adriatic area, several types of vessels were distributed both over land along the Po and Rhine valleys and through maritime routes connecting the Adriatic with Carthage and the Spanish Levant. The intrinsic features and the depositional contexts of the post-Roman cast bronze vessels suggest that they were manufactured according to different quality standards, which targeted different social milieus. Furthermore, mapping the distribution of the different quality standards reveals that each of them might have been distributed by different networks of merchants and unveils the impact of transportation costs on the final price of these products.
{"title":"Cast bronze vessels in the northern Adriatic region (c. 600 AD).","authors":"Joan Pinar Gil","doi":"10.3986/av.73.09","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.09","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Although cast bronze vessels of the 6th–8th centuries are not recorded in particularly large numbers, their production and distribution provide a representative sample of the general economic trends and of the evolution of trade networks in the post-Roman Mediterranean. \u0000The geographical dissemination of these objects shows that at the turn of the 6th century, the northern Adriatic region became the main gateway of ‘eastern-style’ vessels into Central Europe and the Western Mediterranean. The region was thus replacing the Rome area as the main Western hub for redistributing this type of object. From the northern Adriatic area, several types of vessels were distributed both over land along the Po and Rhine valleys and through maritime routes connecting the Adriatic with Carthage and the Spanish Levant. \u0000The intrinsic features and the depositional contexts of the post-Roman cast bronze vessels suggest that they were manufactured according to different quality standards, which targeted different social milieus. Furthermore, mapping the distribution of the different quality standards reveals that each of them might have been distributed by different networks of merchants and unveils the impact of transportation costs on the final price of these products. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47227153","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Jama Bestažovca je del starega vodoravnega jamskega rova, ki so ga preoblikovali zapolnitve s sedimenti, kraška denudacija in podiranja. Glavni rov Bestažovce je bil do nedavnega povezan s Perkovo pečino, o čemer pričajo arheološki ostanki. Kasneje je polzenje sedimenta zaprlo prehod in ločilo jami. To je zaščitilo Bestažovco pred zunanjimi vplivi in obiskovalci. Sedanji dostop v jamo je skozi 25 m globoko brezno. V jami smo našli na steni Glavnega rova 32 z rdečo okro narisanih risb, na stropu pa 28 z ogljem narejenih pik. Radiokarbonske datacije oglja kažejo, da je bil ta del Bestažovce dostopen še pred okrog 7000 leti. Risbe so verjetno enake starosti, lahko pa so tudi veliko starejše. To so prve do sedaj najdene neolitske jamske risbe v Sloveniji.
{"title":"Neolitske risbe v jami Bestažovci na Krasu","authors":"Andrej Mihevc","doi":"10.3986/av.73.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.02","url":null,"abstract":"Jama Bestažovca je del starega vodoravnega jamskega rova, ki so ga preoblikovali zapolnitve s sedimenti, kraška denudacija in podiranja. Glavni rov Bestažovce je bil do nedavnega povezan s Perkovo pečino, o čemer pričajo arheološki ostanki. Kasneje je polzenje sedimenta zaprlo prehod in ločilo jami. To je zaščitilo Bestažovco pred zunanjimi vplivi in obiskovalci. Sedanji dostop v jamo je skozi 25 m globoko brezno. V jami smo našli na steni Glavnega rova 32 z rdečo okro narisanih risb, na stropu pa 28 z ogljem narejenih pik. Radiokarbonske datacije oglja kažejo, da je bil ta del Bestažovce dostopen še pred okrog 7000 leti. Risbe so verjetno enake starosti, lahko pa so tudi veliko starejše. To so prve do sedaj najdene neolitske jamske risbe v Sloveniji.","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70401089","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek se posveča vprašanju diagnostičnih paleografskih prvin za posoški areal (tj. skupino venetskih napisov, odkritih v loku med Kobaridom, Idrijo pri Bači, Šentviško planoto in Cerknim) v okviru območja, na katerem se je med 6. in 1. st. pr. n. št. uporabljal venetski alfabet. Značilne prvine (najsi bo arhaizmi ali inovacije), kot so ugotovljive na podlagi že dolgo znanih in večkrat obravnavanih pisnih spomenikov Is 1 in Is 2, so sopostavljene podatkom, ki jih prinašajo novoodkriti napisi posoškega prostora (zlasti *Is 4, *Is 7, ki sta kot Is 1 in Is 2 nedvomno avtohtona), ter ponovno ovrednotene in dopolnjene v poskusu natančnejšega izrisa relevantnih izograf, ki posoško skupino napisov v venetskem alfabetu izdvajajo iz splošnovenetskega areala.
这篇文章的重点是possǎki区域（即在Kobarid、Idrija pri Bači、Š; entvis ko planoto和Cerknim之间的拱门中发现的一组威尼斯铭文）的诊断古地理元素问题，该区域位于6至6之间。和1。公元前Št。使用威尼斯字母。从长期已知和经常讨论的书面纪念碑Is 1和Is 2中可以看出，重要的元素（无论是古老的还是创新的）与新发现的占用空间铭文提供的数据一致（特别是*Is 4、*Is 7，它们无疑是本土的Is 1和Is2），并重新评估和补充，试图绘制更精确的相关等值线图，将威尼斯字母表中的一组铭文与一般的Novenetic区域区分开来。
{"title":"Posoškovenetski areal v luči novejših epigrafskih najdb","authors":"Luka Repanšek","doi":"10.3986/av.73.16","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.16","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Članek se posveča vprašanju diagnostičnih paleografskih prvin za posoški areal (tj. skupino venetskih napisov, odkritih v loku med Kobaridom, Idrijo pri Bači, Šentviško planoto in Cerknim) v okviru območja, na katerem se je med 6. in 1. st. pr. n. št. uporabljal venetski alfabet. Značilne prvine (najsi bo arhaizmi ali inovacije), kot so ugotovljive na podlagi že dolgo znanih in večkrat obravnavanih pisnih spomenikov Is 1 in Is 2, so sopostavljene podatkom, ki jih prinašajo novoodkriti napisi posoškega prostora (zlasti *Is 4, *Is 7, ki sta kot Is 1 in Is 2 nedvomno avtohtona), ter ponovno ovrednotene in dopolnjene v poskusu natančnejšega izrisa relevantnih izograf, ki posoško skupino napisov v venetskem alfabetu izdvajajo iz splošnovenetskega areala. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47345611","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Grobišče na Marofu pripada rimski naselbini na Igu, vikusu na upravnem območju kolonije Emone. Odkrili smo 27 žganih in en skeletni grob, datirani so od druge polovice 1. do konca 3. ali do 4. st. Večina grobov je bila močno poškodovanih ali izropanih. Grobne jame in pridatki se dobro ujemajo z drugimi grobišči na emonskem podeželju. Na jugozahodnem delu grobišča so ob poti stale verjetno tri obzidane grobne parcele. Raziskana je bila ena s štirimi žganimi grobovi. Na nekoliko ločenem, severovzhodnem delu so bile štiri skupine grobov, verjetno v okviru neobzidanih družinskih grobnih parcel. Trije razmeroma bogati moški grobovi severovzhodnega dela, iz druge polovice 1. ali prve polovice 2. st., so vsebovali nož in strgalo, ki ju morda lahko povezujemo s strojarstvom. Na podlagi razdelitve grobišča v dva dela in razlik v načinu pokopa se zdi, da bi lahko šlo za dve skupini prebivalstva. Odkrili smo več faz ceste, ki je prečkala grobišče. Med koncem 4. in 6. st. so ob cesti skopali veliko jamo ter vanjo odvrgli cel nagrobnik in več delov nagrobnih spomenikov.
{"title":"Rimsko grobišče Marof na Igu","authors":"Lucija Grahek, J. Horvat","doi":"10.3986/av.73.07","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.07","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Grobišče na Marofu pripada rimski naselbini na Igu, vikusu na upravnem območju kolonije Emone. Odkrili smo 27 žganih in en skeletni grob, datirani so od druge polovice 1. do konca 3. ali do 4. st. Večina grobov je bila močno poškodovanih ali izropanih. Grobne jame in pridatki se dobro ujemajo z drugimi grobišči na emonskem podeželju. Na jugozahodnem delu grobišča so ob poti stale verjetno tri obzidane grobne parcele. Raziskana je bila ena s štirimi žganimi grobovi. Na nekoliko ločenem, severovzhodnem delu so bile štiri skupine grobov, verjetno v okviru neobzidanih družinskih grobnih parcel. Trije razmeroma bogati moški grobovi severovzhodnega dela, iz druge polovice 1. ali prve polovice 2. st., so vsebovali nož in strgalo, ki ju morda lahko povezujemo s strojarstvom. Na podlagi razdelitve grobišča v dva dela in razlik v načinu pokopa se zdi, da bi lahko šlo za dve skupini prebivalstva. \u0000Odkrili smo več faz ceste, ki je prečkala grobišče. Med koncem 4. in 6. st. so ob cesti skopali veliko jamo ter vanjo odvrgli cel nagrobnik in več delov nagrobnih spomenikov. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47612351","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
S sondiranjem, opravljenim leta 1998, smo odkrili, da je bilo Gradišče obljudeno v petih arheoloških obdobjih. Najstarejši obiski vzpetine segajo morda že v neolitik, vsekakor pa v starejši del bakrene dobe, ko vzpetina še ni bila utrjena. V pozni bronasti dobi je naselje dobilo lesen opaž, napolnjen z zemljo, ki je svoj konec doživel v požaru. V starejši in mlajši železni dobi je bilo naselje obdano s kamnitim suhim zidom. V halštatski dobi je bil zid širok okoli 2 m, v latenski je bil ožji, v širino je meril okoli 1,2 metra. Posamezne najdbe govorijo za prisotnost človeka tudi v času pozne antike. Ker pa iz tistega časa ni sledov utrditve, je vzpetina verjetno služila kot občasno pribežališče.
{"title":"Prazgodovinsko višinsko naselje Gradišče na Primskovem na Dolenjskem","authors":"Primož Pavlin","doi":"10.3986/av.73.04","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.04","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000S sondiranjem, opravljenim leta 1998, smo odkrili, da je bilo Gradišče obljudeno v petih arheoloških obdobjih. Najstarejši obiski vzpetine segajo morda že v neolitik, vsekakor pa v starejši del bakrene dobe, ko vzpetina še ni bila utrjena. V pozni bronasti dobi je naselje dobilo lesen opaž, napolnjen z zemljo, ki je svoj konec doživel v požaru. V starejši in mlajši železni dobi je bilo naselje obdano s kamnitim suhim zidom. V halštatski dobi je bil zid širok okoli 2 m, v latenski je bil ožji, v širino je meril okoli 1,2 metra. Posamezne najdbe govorijo za prisotnost človeka tudi v času pozne antike. Ker pa iz tistega časa ni sledov utrditve, je vzpetina verjetno služila kot občasno pribežališče. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47333286","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Na podlagi obsežnega grobišča iz železne dobe Kobarid prištevamo med pomembnejša slovenska prazgodovinska najdišča in tu domnevamo eno izmed središč starejšeželeznodobne posoške oz. svetolucijske skupine. Grobišče, ki se je širilo na terasah na desnem bregu Soče ob vznožju Gradiča, je bilo odkrito že v začetku osemdesetih let 19. stoletja. Med letoma 1886 in 1904 je arheološka izkopavanja na najdišču vodil Carlo Marchesetti, tedanji direktor tržaškega naravoslovnega muzeja, pozneje so tu raziskovali še arheologi Narodnega muzeja, Goriškega muzeja in Tolminskega muzeja. Do danes je bilo raziskanih več kot 1400 grobov, vendar so ti večinoma še neobjavljeni. V članku predstavljamo preliminarno izsledke arheoloških izkopavanj, ki jih je leta 1979 na območju grobišča izvedla ekipa Goriškega muzeja. Med izkopavanji, ki so potekala v zahtevnih razmerah, sočasno z gradbenimi deli in večji del v za delo neprimernih vremenskih okoliščinah, je bilo odkritih 278 grobov, ki sodijo v čas od konca 9. do 5. st. pr. n. št. Predstavljeni so značilnosti pokopavanja ter značilni grobni pridatki po kronoloških stopnjah.
{"title":"Železnodobno grobišče v Kobaridu: raziskave leta 1979","authors":"Ana Kruh","doi":"10.3986/av.73.13","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.13","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Na podlagi obsežnega grobišča iz železne dobe Kobarid prištevamo med pomembnejša slovenska prazgodovinska najdišča in tu domnevamo eno izmed središč starejšeželeznodobne posoške oz. svetolucijske skupine. Grobišče, ki se je širilo na terasah na desnem bregu Soče ob vznožju Gradiča, je bilo odkrito že v začetku osemdesetih let 19. stoletja. Med letoma 1886 in 1904 je arheološka izkopavanja na najdišču vodil Carlo Marchesetti, tedanji direktor tržaškega naravoslovnega muzeja, pozneje so tu raziskovali še arheologi Narodnega muzeja, Goriškega muzeja in Tolminskega muzeja. Do danes je bilo raziskanih več kot 1400 grobov, vendar so ti večinoma še neobjavljeni. V članku predstavljamo preliminarno izsledke arheoloških izkopavanj, ki jih je leta 1979 na območju grobišča izvedla ekipa Goriškega muzeja. Med izkopavanji, ki so potekala v zahtevnih razmerah, sočasno z gradbenimi deli in večji del v za delo neprimernih vremenskih okoliščinah, je bilo odkritih 278 grobov, ki sodijo v čas od konca 9. do 5. st. pr. n. št. Predstavljeni so značilnosti pokopavanja ter značilni grobni pridatki po kronoloških stopnjah. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":"31 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70401427","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
The south-western part of the Carinthian (or Frög) group of the Early Iron Age, located between the valley of the Gail/Zilja and Villach/Beljak (Rosegg/Rožek), bordered the Veneti in northern Italy and the Sveta Lucija group in western Slovenia. The relationships with these neighbours, alongside the trade in amber from the Baltic Sea, salt from Hallstatt and Dürrnberg, as well as iron and lead from the Alps, brought to the eastern Alpine areas not only foreign luxury goods, but also people and ideas. One communication with the southern neighbours led across the Predel/Predil Pass, evidence of which can be found in a pin with a moulded neck from Napoleonwiese at Villach that has parallels in Tolmin. Further along the Soča/Isonzo, contacts between Caput Adriae and Carinthia/Kärnten may be reflected in the pottery with lead appliqués. Evidence of such contacts and circulations of ideas can also be seen in the use and development of the Unec type pendants, in the boat fibulae (Kahnfibeln) of the Villach type and the Paularo type of east Alpine animal-headed fibulae (ostalpine Tierkopffibel) that indicate a common artisanal tradition in Posočje and Kärnten in the 5th/4th century BC, as well as in the commonalities that the tumulus from Schmeißer Boden at Gurina shows with the tumuli in Mel near Belluno.
{"title":"Carinthia and its south-western connections in the Early Iron Age.","authors":"Paul Gleirscher","doi":"10.3986/av.73.18","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.18","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000The south-western part of the Carinthian (or Frög) group of the Early Iron Age, located between the valley of the Gail/Zilja and Villach/Beljak (Rosegg/Rožek), bordered the Veneti in northern Italy and the Sveta Lucija group in western Slovenia. The relationships with these neighbours, alongside the trade in amber from the Baltic Sea, salt from Hallstatt and Dürrnberg, as well as iron and lead from the Alps, brought to the eastern Alpine areas not only foreign luxury goods, but also people and ideas. One communication with the southern neighbours led across the Predel/Predil Pass, evidence of which can be found in a pin with a moulded neck from Napoleonwiese at Villach that has parallels in Tolmin. Further along the Soča/Isonzo, contacts between Caput Adriae and Carinthia/Kärnten may be reflected in the pottery with lead appliqués. Evidence of such contacts and circulations of ideas can also be seen in the use and development of the Unec type pendants, in the boat fibulae (Kahnfibeln) of the Villach type and the Paularo type of east Alpine animal-headed fibulae (ostalpine Tierkopffibel) that indicate a common artisanal tradition in Posočje and Kärnten in the 5th/4th century BC, as well as in the commonalities that the tumulus from Schmeißer Boden at Gurina shows with the tumuli in Mel near Belluno. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"48055765","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Na sedlu severno od gradišča na Jelenšku nad Godovičem pri Idriji sta iskalca “ajdovskega zaklada z Jelenška” naletela na železnodobne grobove z bogatimi pridatki. Odkritju je leta 1993 sledilo zaščitno arheološko izkopavanje. Raziskanih je bilo 37 planih žganih grobov. Grobni pridatki kažejo zelo uniformno podobo in grobišče datirajo v mladohalštatski stopnji Sv. Lucija IIb2 in IIc. Med pokopanimi so bili bojevniki, rokodelec (livar), ženske in morda otroci. V članku kratko predstavljamo način pokopa in grobne pridatke ter utemeljujemo datacijo najdišča na primeru fibul. Sledi pred- stavitev nekaterih opažanj in izhodišč za analizo pomena najdišča v starejši železni dobi, ko je bil Jelenšek na meji dveh zahodnoslovenskih halštatskih skupin, posoške (svetolucijske) in notranjsko-kraške.
{"title":"Jelenšek nad Godovičem.","authors":"Patricija Bratina, Boštjan Laharnar, Drago Svoljšak","doi":"10.3986/av.73.15","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.15","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Na sedlu severno od gradišča na Jelenšku nad Godovičem pri Idriji sta iskalca “ajdovskega zaklada z Jelenška” naletela na železnodobne grobove z bogatimi pridatki. Odkritju je leta 1993 sledilo zaščitno arheološko izkopavanje. Raziskanih je bilo 37 planih žganih grobov. Grobni pridatki kažejo zelo uniformno podobo in grobišče datirajo v mladohalštatski stopnji Sv. Lucija IIb2 in IIc. Med pokopanimi so bili bojevniki, rokodelec (livar), ženske in morda otroci. V članku kratko predstavljamo način pokopa in grobne pridatke ter utemeljujemo datacijo najdišča na primeru fibul. Sledi pred- stavitev nekaterih opažanj in izhodišč za analizo pomena najdišča v starejši železni dobi, ko je bil Jelenšek na meji dveh zahodnoslovenskih halštatskih skupin, posoške (svetolucijske) in notranjsko-kraške. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70401570","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Bojan Djurić, Luka Gale, Rok Brajkovič, Iris Bekljanov Zidanšek, Barbara Horn, Edisa Lozić, Branko Mušič, Marko Vrabec
Kamnolom v naselju Podpeč pri Ljubljani velja za glavni kamnolom rimske kolonije Emone (Ljubljana). Obstoj antičnega kamnoloma v Podpeči je bil do sedaj utemeljen le na podlagi makroskopske podobnosti med Členom litiotidnega apnenca, ki izdanja v Podpeči, in z njim povezanimi rimskimi spomeniki, odkritimi v Ljubljani. V okviru pričujočega dela smo skušali poiskati oprijemljive arheološke in geoarheološke dokaze za njegov obstoj. V skrajno severnem delu kamnoloma smo izvedli arheološko sondiranje, hkrati pa natančno določili sestavo apnenca na tem območju in v 288 izdelkih iz antične Emone. Sondiranje severno od modernega kamnoloma je odkrilo dobro ohranjene sledove rimskodobne kamnoseške dejavnosti. Hkrati je litološka analiza spomenikov iz Emone razkrila, da je kar 182 (ali 64 odstotkov) analiziranih spomenikov izdelanih iz apnenca, litološko identičnega različkom, ki izdanjajo v Podpeči. Ti različki se prostorsko grupirajo severno od modernega kamnoloma. Pri tem sicer ostaja odprto vprašanje pripadnosti nekaterih različkov apnenca v izdelkih, ki so brez diagnostičnih komponent in bi lahko pripadali tudi nekoliko starejšemu Členu krkinega apnenca. Rekonstrukcijo obsega starega kamnoloma omogoča primerjava faciesov izvornih litostratigrafskih enot in izdelkov, pa tudi historična analiza zgodnjih kartografskih in katastrskih dokumentov. Analiza najzgodnejših izdelkov je omogočila hipotezo o prihodu kamnosekov iz kamnoloma v Nabrežini.
{"title":"Kamnolom apnenca v Podpeči pri Ljubljani in njegovi izdelki","authors":"Bojan Djurić, Luka Gale, Rok Brajkovič, Iris Bekljanov Zidanšek, Barbara Horn, Edisa Lozić, Branko Mušič, Marko Vrabec","doi":"10.3986/av.73.06","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/av.73.06","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Kamnolom v naselju Podpeč pri Ljubljani velja za glavni kamnolom rimske kolonije Emone (Ljubljana). Obstoj antičnega kamnoloma v Podpeči je bil do sedaj utemeljen le na podlagi makroskopske podobnosti med Členom litiotidnega apnenca, ki izdanja v Podpeči, in z njim povezanimi rimskimi spomeniki, odkritimi v Ljubljani. V okviru pričujočega dela smo skušali poiskati oprijemljive arheološke in geoarheološke dokaze za njegov obstoj. V skrajno severnem delu kamnoloma smo izvedli arheološko sondiranje, hkrati pa natančno določili sestavo apnenca na tem območju in v 288 izdelkih iz antične Emone. Sondiranje severno od modernega kamnoloma je odkrilo dobro ohranjene sledove rimskodobne kamnoseške dejavnosti. Hkrati je litološka analiza spomenikov iz Emone razkrila, da je kar 182 (ali 64 odstotkov) analiziranih spomenikov izdelanih iz apnenca, litološko identičnega različkom, ki izdanjajo v Podpeči. Ti različki se prostorsko grupirajo severno od modernega kamnoloma. Pri tem sicer ostaja odprto vprašanje pripadnosti nekaterih različkov apnenca v izdelkih, ki so brez diagnostičnih komponent in bi lahko pripadali tudi nekoliko starejšemu Členu krkinega apnenca. Rekonstrukcijo obsega starega kamnoloma omogoča primerjava faciesov izvornih litostratigrafskih enot in izdelkov, pa tudi historična analiza zgodnjih kartografskih in katastrskih dokumentov. Analiza najzgodnejših izdelkov je omogočila hipotezo o prihodu kamnosekov iz kamnoloma v Nabrežini. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":45152,"journal":{"name":"Arheoloski Vestnik","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.5,"publicationDate":"2022-07-07","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"48683948","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"历史学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：