Prispevek obravnava opremo župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani. Večino opreme, veliki oltar, obhajilno mizo, prižnico, lestenca, orgelsko omaro, stebra za večno luč, oltarček sv. Jožefa, Marijin steber, luči in več manjših izdelkov (npr. okvirje za nekatere slike) je med letoma 1934 in 1956 zasnoval Jože Plečnik, po čigar načrtih je bila zgrajena tudi sama cerkev. Izpostavljena je vloga naročnikov, bežigrajskih župnikov p. Kazimirja Zakrajška, p. Gabrijela Planinška, p. Stanislava Marije Aljančiča in p. Krizologa Zajca. Predstavljena je tudi usoda opreme po prestavitvi cerkve na novo lokacijo v letih 1957–1958.
本文介绍了卢布尔雅那圣西里尔教堂的设备和Bežigrad的方法。大部分设备，大祭坛、圣餐台、讲坛、枝形吊灯、风琴柜、大多数灯具的柱子、圣约瑟夫祭坛、玛丽的柱子、灯具和更多的小产品（例如一些绘画的框架）都是由Joz Plec在1934年至1956年间设计的，之后教堂就建起来了。客户的作用，不包括Igraj债权人，被强调：p.Kazimir Zakrajšk，p.Gabrijel Planinšk，p.Stanislav Marija Aljančič;和p.Krizolog Zajc。还介绍了1957年至1958年教堂搬迁至新址后设备的命运。
{"title":"Plečnikova oprema župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani","authors":"Franci Lazarini","doi":"10.3986/ahas.28.1.06","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.06","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Prispevek obravnava opremo župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani. Večino opreme, veliki oltar, obhajilno mizo, prižnico, lestenca, orgelsko omaro, stebra za večno luč, oltarček sv. Jožefa, Marijin steber, luči in več manjših izdelkov (npr. okvirje za nekatere slike) je med letoma 1934 in 1956 zasnoval Jože Plečnik, po čigar načrtih je bila zgrajena tudi sama cerkev. Izpostavljena je vloga naročnikov, bežigrajskih župnikov p. Kazimirja Zakrajška, p. Gabrijela Planinška, p. Stanislava Marije Aljančiča in p. Krizologa Zajca. Predstavljena je tudi usoda opreme po prestavitvi cerkve na novo lokacijo v letih 1957–1958. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-09-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"45746963","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V prispevku je obravnavanih pet slik z upodobitvami najpomembnejših dogodkov v zgodovini zdravilišča Rogaška Slatina ter trije portreti Habsburžanov in dva portreta Karađorđevićev. Osredotoča se na literarne vire, na katerih sta temeljila izbor motivov in ikonografija zgodovinskih upodobitev, ki so bile naslikane za najimenitnejšo dvorano nekdanjega Zdraviliškega doma (zdaj Grand Hotel Rogaška). Na podlagi arhivskih virov je osvetljen do zdaj neobravnavani zgodovinski in družbeni kontekst javnih naročil. V prispevku je analizirana vloga tedanjega zdraviliškega ravnatelja, doktorja prava Franza Mullija, ter njegovih povezav s predstavniki štajerske deželne vlade in kulturnih institucij, ki so se odrazile v zaposlitvi takrat zelo cenjenega graškega slikarja Alfreda von Schrötterja. V novih poli- tičnih razmerah po koncu prve svetovne vojne je Mullijev naslednik, doktor prava Franc Šter, naročil zgodovinsko sliko in portreta pri uveljavljenem ljubljanskem portretistu Ivanu Vavpotiču.
文章讨论了五幅描绘德拉维利斯·罗加斯·卡·斯拉廷历史上最重要事件的画作，三幅哈布斯堡王朝的肖像画和两幅卡拉季奥尔杰维奇的肖像画。它专注于选择主题和历史描绘图像所依据的文学来源，这些主题和图像是为前Zdraviliški dom最著名的大厅（现为Grand Hotel Rogaš; ka）绘制的。档案资料揭示了迄今为止尚未探索的公共采购的历史和社会背景。本文分析了当时的医学主任、法学博士Franz Mulli的角色，以及他与泰国十国政府和文化机构代表的关系，这些关系反映在当时备受尊敬的格拉茨画家Alfred von Schro tter的聘用上。在第一次世界大战结束后的新政治形势下，穆利的继任者、法学博士Franc šter委托著名的卢布尔雅那肖像艺术家伊万·瓦夫波蒂奇创作了一幅历史绘画和肖像画。
{"title":"Zgodovinski prizori in portreti za zdravilišče Rogaška Slatina v zgodnjem 20. stoletju","authors":"Polona Vidmar","doi":"10.3986/ahas.28.1.05","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.05","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000V prispevku je obravnavanih pet slik z upodobitvami najpomembnejših dogodkov v zgodovini zdravilišča Rogaška Slatina ter trije portreti Habsburžanov in dva portreta Karađorđevićev. Osredotoča se na literarne vire, na katerih sta temeljila izbor motivov in ikonografija zgodovinskih upodobitev, ki so bile naslikane za najimenitnejšo dvorano nekdanjega Zdraviliškega doma (zdaj Grand Hotel Rogaška). Na podlagi arhivskih virov je osvetljen do zdaj neobravnavani zgodovinski in družbeni kontekst javnih naročil. V prispevku je analizirana vloga tedanjega zdraviliškega ravnatelja, doktorja prava Franza Mullija, ter njegovih povezav s predstavniki štajerske deželne vlade in kulturnih institucij, ki so se odrazile v zaposlitvi takrat zelo cenjenega graškega slikarja Alfreda von Schrötterja. V novih poli- tičnih razmerah po koncu prve svetovne vojne je Mullijev naslednik, doktor prava Franc Šter, naročil zgodovinsko sliko in portreta pri uveljavljenem ljubljanskem portretistu Ivanu Vavpotiču. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-09-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"45311775","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Študija vsebuje nove podatke o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in novo ikonografsko analizo poslikave na njeni zahodni fasadi. Cerkev je bila najbrž zgrajena v 12. ali 13. stoletju, prezbiterij pa na začetku 16. stoletja. Fasado je neznani furlanski slikar poslikal konec 14. stoletja, prezbiterij pa Jernej iz Loke pred letom 1531. V dosedanjih raziskavah o poslikavi fasade so bili ohranjeni prizori interpretirani kot razširjena Poslednja sodba. France Stele je nad vhodom v cerkev prepoznal osrednjo skupino Poslednje sodbe, nad njo upodobitev nebes s figuro Boga Očeta ali Abrahama, desno pa še prizor Kolo sreče. Alenka Vodnik je glavni vir za poslikavo iskala v apokrifni Pavlovi apokalipsi, pri čemer naj bi prizor s kolesom predstavljal Peklensko kolo. Ponovni pregled je pokazal drugačno zasnovo: nad Poslednjo sodbo je bilo Marijino kronanje, na desni je bil prizor s sv. Katarino Aleksandrijsko, na levi pa prizor s sv. Nikolajem.
该研究包含了关于戈德斯教堂圣尼古拉斯教堂建筑历史的新信息，以及对其西立面绘画的新图像学分析。这座教堂可能建于12世纪。或13。16世纪初的长老会。几个世纪以来。立面由一位名不见经传的弗留利画家于14世纪末绘制。1531年以前来自洛卡的杰尼长老会。在之前对立面绘画的研究中，保存下来的场景被解释为一种延伸的最后判断。法兰西斯石碑（France Stele）认出了教堂入口上方的“最后审判”（Last Judge）的中心组，用圣父或亚伯拉罕（Abraham）的形象描绘的天堂，以及右侧的心轮（Wheel of Heart）场景。Alenka Vodnik在虚构的《保罗启示录》中寻找绘画的主要来源，据说其中骑自行车的场景代表了地狱之轮。评论显示了一个不同的概念：《最后的审判》上方是玛丽的加冕礼，右边是亚历山大的圣凯瑟琳的场景，左边是圣尼古拉斯的场景。
{"title":"Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade","authors":"Gašper Cerkovnik, Luka Vidmar","doi":"10.3986/ahas.28.1.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.02","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Študija vsebuje nove podatke o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in novo ikonografsko analizo poslikave na njeni zahodni fasadi. Cerkev je bila najbrž zgrajena v 12. ali 13. stoletju, prezbiterij pa na začetku 16. stoletja. Fasado je neznani furlanski slikar poslikal konec 14. stoletja, prezbiterij pa Jernej iz Loke pred letom 1531. V dosedanjih raziskavah o poslikavi fasade so bili ohranjeni prizori interpretirani kot razširjena Poslednja sodba. France Stele je nad vhodom v cerkev prepoznal osrednjo skupino Poslednje sodbe, nad njo upodobitev nebes s figuro Boga Očeta ali Abrahama, desno pa še prizor Kolo sreče. Alenka Vodnik je glavni vir za poslikavo iskala v apokrifni Pavlovi apokalipsi, pri čemer naj bi prizor s kolesom predstavljal Peklensko kolo. Ponovni pregled je pokazal drugačno zasnovo: nad Poslednjo sodbo je bilo Marijino kronanje, na desni je bil prizor s sv. Katarino Aleksandrijsko, na levi pa prizor s sv. Nikolajem. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-09-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46969337","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju umetnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij.
{"title":"Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni","authors":"Lilijana Žnidaršič Golec","doi":"10.3986/ahas.28.1.03","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.03","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju umetnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-09-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46812052","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek na podlagi analize znanih in novoodkritih arhivskih virov, novih spoznanj o srednjeveških poslikavah, sklepnikih z grbi ter o arhitekturni in stavbnoplastični pričevalnosti kapele prinaša spremenjeno razlago o srednjeveški stavbni zgodovini kapele. Opravljena raziskava kaže, da je bila konjiška kapela zgrajena kot enotna gradnja oziroma kot štiripolna bratovščinska kapela, ki je bila že v zadnji tretjini 14. stoletja tudi obokana. Grbovni sklepniki grofov Celjskih, gospodov Wallsee ter, kot je predlagano v tem prispevku, duhovnika in pozneje arhidiakona Jakoba Dürra kažejo na tesno povezavo z vplivno bratovščino, ki je imela v kapeli svoj sedež, hkrati pa prosopografske študije izpričujejo njihovo tesno prepletenost prav v času gradnje kapele.
{"title":"Srednjeveška stavbna zgodovina kapele sv. Jakoba v Konjicah. Analiza arhivskih virov, arhitekture, stenskih poslikav in stavbne plastike","authors":"Mija Oter Gorenčič","doi":"10.3986/ahas.28.1.01","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.01","url":null,"abstract":"Članek na podlagi analize znanih in novoodkritih arhivskih virov, novih spoznanj o srednjeveških poslikavah, sklepnikih z grbi ter o arhitekturni in stavbnoplastični pričevalnosti kapele prinaša spremenjeno razlago o srednjeveški stavbni zgodovini kapele. Opravljena raziskava kaže, da je bila konjiška kapela zgrajena kot enotna gradnja oziroma kot štiripolna bratovščinska kapela, ki je bila že v zadnji tretjini 14. stoletja tudi obokana. Grbovni sklepniki grofov Celjskih, gospodov Wallsee ter, kot je predlagano v tem prispevku, duhovnika in pozneje arhidiakona Jakoba Dürra kažejo na tesno povezavo z vplivno bratovščino, ki je imela v kapeli svoj sedež, hkrati pa prosopografske študije izpričujejo njihovo tesno prepletenost prav v času gradnje kapele.","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-09-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"44314839","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V članku je na primeru doslej manj raziskanega mestnega urada prokuratorjev ali oskrbnikov koprske stolnice (Procuratore della Fabrica della Cattedrale di Capodistria) predstavljena vloga koprskega plemstva pri javnem umetnostnem naročništvu. Največji vpliv na izbiro arhitektov in izvajalcev umetnostnih naročil in s tem na končno podobo koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja so imeli prokuratorji Benvenuto markiz Gravisi (1679–1746), Alvise grof Tarsia (1697–1774) in Francesco Barbabianca (1695–1753). Pri izbiri arhitektov, kot sta Giorgio Massari (1687–1766) in Domenico Schiavi (1718–1795), so si pomagali z nasveti in povezavami koprskih izobražencev, kot sta Girolamo markiz Gravisi (1720–1812) in Gian Rinaldo grof Carli (1720–1795), ki so jih ti vzpostavili med študijem na univerzi v Padovi ali preko članstev v akademijah. Tako so se prokuratorji v letih 1748–1749 lahko v zvezi s prezidavo kora koprske stolnice posvetovali tudi s tedaj vodilno avtoriteto na arhitekturnem področju v Beneški republiki, Giovannijem markizom Polenijem (1683–1761), profesorjem eksperimentalne fizike na univerzi v Padovi.
本文介绍了科佩尔贵族在公共艺术采购中的作用，案例是研究较少的科佩尔大教堂检察官或保管人市办公室（检察官della Fabrica della Cattedrale di Capodistria）。最大的影响是建筑师和艺术承包商的选择，从而影响了科佩尔大教堂上半年的最终形象18。几个世纪以来，检察官Benvenuto Marquis Gravisi（1679–1746）、Alvise Count of Tarsia（1697–1774）和Francesco Barbabianca（1695–1753）。在选择建筑师时，如乔治·马萨里（1687-1766）和多梅尼科·斯基亚维（1718-1795），他们依赖于科佩尔学者的建议和联系，如Girolamo Marquis Gravisi（1720-1812）和Gian Rinaldo Count Carli（1720~1795）。1748年至1749年，检察官就科佩尔大教堂的重建事宜咨询了当时比荷卢共和国建筑领域的主要权威、帕多瓦大学实验物理学教授乔瓦尼·马奎斯·波莱尼（1683年至1761年）。
{"title":"Plemiško javno umetnostno naročništvo v Kopru. Vloga mestnega urada prokuratorjev in nekdanjih študentov univerze v Padovi pri gradnji koprske stolnice","authors":"Helena Seražin","doi":"10.3986/ahas.27.2.03","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.27.2.03","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000V članku je na primeru doslej manj raziskanega mestnega urada prokuratorjev ali oskrbnikov koprske stolnice (Procuratore della Fabrica della Cattedrale di Capodistria) predstavljena vloga koprskega plemstva pri javnem umetnostnem naročništvu. Največji vpliv na izbiro arhitektov in izvajalcev umetnostnih naročil in s tem na končno podobo koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja so imeli prokuratorji Benvenuto markiz Gravisi (1679–1746), Alvise grof Tarsia (1697–1774) in Francesco Barbabianca (1695–1753). Pri izbiri arhitektov, kot sta Giorgio Massari (1687–1766) in Domenico Schiavi (1718–1795), so si pomagali z nasveti in povezavami koprskih izobražencev, kot sta Girolamo markiz Gravisi (1720–1812) in Gian Rinaldo grof Carli (1720–1795), ki so jih ti vzpostavili med študijem na univerzi v Padovi ali preko članstev v akademijah. Tako so se prokuratorji v letih 1748–1749 lahko v zvezi s prezidavo kora koprske stolnice posvetovali tudi s tedaj vodilno avtoriteto na arhitekturnem področju v Beneški republiki, Giovannijem markizom Polenijem (1683–1761), profesorjem eksperimentalne fizike na univerzi v Padovi. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"49362085","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava zadnjo znano sestavo članstva po seznamu iz leta 1801, na katerem je 52 imen oseb, sprejetih v bratovščino med letoma 1755 in 1801. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne na ročnike umetniških del. Zadnja sestava članstva je bila zelo heterogena, od zunaj dežele živečih častnikov iz rodbin, ki so bile tradicionalno povezane z bratovščino, prek različno premožnih in dejavnih graščakov ter uradnikov do visokih duhovnikov in pomembnih osebnosti za kulturno zgodovino, muzealstvo in domoznanstvo. Naročništvo umetnostnih del si je pri članih Dizmove bratovščine vse bolj podajalo roko z zavestnim ohranjanjem umetnostne in kulturne dediščine.
{"title":"Zadnji člani Dizmove bratovščine po seznamu iz leta 1801 – dejanski in potencialni umetnostni naročniki","authors":"B. Golec","doi":"10.3986/ahas.27.2.04","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.27.2.04","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava zadnjo znano sestavo članstva po seznamu iz leta 1801, na katerem je 52 imen oseb, sprejetih v bratovščino med letoma 1755 in 1801. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne na ročnike umetniških del. Zadnja sestava članstva je bila zelo heterogena, od zunaj dežele živečih častnikov iz rodbin, ki so bile tradicionalno povezane z bratovščino, prek različno premožnih in dejavnih graščakov ter uradnikov do visokih duhovnikov in pomembnih osebnosti za kulturno zgodovino, muzealstvo in domoznanstvo. Naročništvo umetnostnih del si je pri članih Dizmove bratovščine vse bolj podajalo roko z zavestnim ohranjanjem umetnostne in kulturne dediščine. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"44043216","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Izidor Cankar je svoj »razvoj stila«, monumentalno Zgodovino likovne umetnosti v Zahodni Evropi od starokrščanske dobe do začetkov baročne umetnosti, napisal na podlagi svoje »sistematike stila«, že razgrnjene v Uvodu v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila. Svojega profesorja na dunajski univerzi Maxa Dvořáka v Uvodu ni omenil, čeprav je očitno, da je prevzel njegovo terminološko nasprotje med idealizmom in naturalizmom; zato pa je Dvořáka jasno izpostavil kot svoj metodološki vzor v predgovoru k Zgodovini. V prispevku primerjamo Cankarjev razvojno-zgodovinski pregled umetniške ustvarjalnosti z Dvořákovo predstavo o poteku zgodovine umetnosti, kakor jo je mogoče razbrati iz njegovih posameznih spisov, ter ugotovimo, da sta si sorodna ne le v izrazoslovju, temveč tudi v vsebini, v temeljnem prepričanju, da je umetnostna zgodovina v bistvu »zgodovina duha« (Geistesgeschichte).
伊齐多尔·坎卡尔（Izidor Cankar）在《美术导论》（Introduction to Fine Art）中阐述的“风格系统论”的基础上，写下了他的“风格的发展”，即不朽的《从古罗马帝国到巴洛克艺术开端的西欧美术史》。系统风格。他在引言中没有提到他在维也纳大学的教授Max Dvor ǎk，尽管很明显，他采用了唯心主义和自然主义之间的术语矛盾；因此，德沃卡在《历史》序言中明确指出了他的方法论模式。本文将坎卡尔对艺术创造力的发展和历史概述与Dvořa'k对艺术史进程的概念进行了比较，这可以从他的个人作品中看出，并得出结论，他们不仅在术语上，而且在内容上都是相关的，因为他们坚信艺术史本质上是“精神史”（Gestesgescchichte）。
{"title":"Postavke Cankarjevega »razvoja stila« v razmerju do Dvořákove »zgodovine duha«","authors":"Rebeka Vidrih","doi":"10.3986/ahas.27.2.06","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.27.2.06","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Izidor Cankar je svoj »razvoj stila«, monumentalno Zgodovino likovne umetnosti v Zahodni Evropi od starokrščanske dobe do začetkov baročne umetnosti, napisal na podlagi svoje »sistematike stila«, že razgrnjene v Uvodu v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila. Svojega profesorja na dunajski univerzi Maxa Dvořáka v Uvodu ni omenil, čeprav je očitno, da je prevzel njegovo terminološko nasprotje med idealizmom in naturalizmom; zato pa je Dvořáka jasno izpostavil kot svoj metodološki vzor v predgovoru k Zgodovini. V prispevku primerjamo Cankarjev razvojno-zgodovinski pregled umetniške ustvarjalnosti z Dvořákovo predstavo o poteku zgodovine umetnosti, kakor jo je mogoče razbrati iz njegovih posameznih spisov, ter ugotovimo, da sta si sorodna ne le v izrazoslovju, temveč tudi v vsebini, v temeljnem prepričanju, da je umetnostna zgodovina v bistvu »zgodovina duha« (Geistesgeschichte). \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"45128718","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V cerkveni ladji sv. Mihaela v Biljani so v devetdesetih letih 20. stoletja odkrili dve plasti stenskih poslikav iz 14. stoletja. Fragmenti najstarejšega sloja, ki jim je članek posvečen, se nahajajo v kotu na stiku severne ladijske in severnega dela slavoločne stene in na južnem delu slavoločne stene za oltarjem sv. Janeza Krstnika. Kažejo značilnosti gotskega linearnega sloga, na podlagi podrobnejših slogovnih primerjav pa jih lahko pripišemo mojstru, ki je poslikal tudi fasado in oratorij bližnje cerkve sv. Jurija (San Giorgio in Vado) v Rualisu pri Čedadu. S pomočjo analize oblačilne kulture in ikonografskih elementov jih lahko časovno umestimo v drugo desetletje ali najkasneje na začetek tretjega desetletja 14. stoletja.
{"title":"Freske iz prve polovice 14. stoletja v cerkvi sv. Mihaela v Biljani","authors":"Sara Turk Marolt","doi":"10.3986/ahas.27.2.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.27.2.02","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000V cerkveni ladji sv. Mihaela v Biljani so v devetdesetih letih 20. stoletja odkrili dve plasti stenskih poslikav iz 14. stoletja. Fragmenti najstarejšega sloja, ki jim je članek posvečen, se nahajajo v kotu na stiku severne ladijske in severnega dela slavoločne stene in na južnem delu slavoločne stene za oltarjem sv. Janeza Krstnika. Kažejo značilnosti gotskega linearnega sloga, na podlagi podrobnejših slogovnih primerjav pa jih lahko pripišemo mojstru, ki je poslikal tudi fasado in oratorij bližnje cerkve sv. Jurija (San Giorgio in Vado) v Rualisu pri Čedadu. S pomočjo analize oblačilne kulture in ikonografskih elementov jih lahko časovno umestimo v drugo desetletje ali najkasneje na začetek tretjega desetletja 14. stoletja. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47203488","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Sodeč po ohranjenih upodobitvah, je bil v likovni umetnosti rimske dobe najbolj priljubljen prizor iz sicer razvejane Medejine zgodbe tisti, ko Medeja z mečem v roki okleva pred ubojem svojih otrok. Za najbolj znano upodobitev je v antiki veljala danes izgubljena slika Timomaha iz Bizantija, neposredno pa govorijo o priljubljenosti prizora številne upodobitve v stenskem slikarstvu, gliptiki, na sarkofagih ali v prostostoječih kipih, ki so se z največ primerki ohranili v provinci Panoniji. Upodobitvi iz Petovione in Akvinka se v Medejini drži, atributih in opravi ujemata z upodobitvijo iz Herkulaneja, ki velja za ikonografsko najzvestejšo repliko Timomahovega dela. Obstoj oljenk z identično zasnovano figuro Medeje kaže na možnost prenosa kompozicije preko lahko prenosljivih predmetov.
{"title":"Petovionska Medeja kot odmev Evripidove drame in Timomahove slike","authors":"Katarina Šmid","doi":"10.3986/ahas.27.2.01","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/ahas.27.2.01","url":null,"abstract":"\u0000 \u0000 \u0000Sodeč po ohranjenih upodobitvah, je bil v likovni umetnosti rimske dobe najbolj priljubljen prizor iz sicer razvejane Medejine zgodbe tisti, ko Medeja z mečem v roki okleva pred ubojem svojih otrok. Za najbolj znano upodobitev je v antiki veljala danes izgubljena slika Timomaha iz Bizantija, neposredno pa govorijo o priljubljenosti prizora številne upodobitve v stenskem slikarstvu, gliptiki, na sarkofagih ali v prostostoječih kipih, ki so se z največ primerki ohranili v provinci Panoniji. Upodobitvi iz Petovione in Akvinka se v Medejini drži, atributih in opravi ujemata z upodobitvijo iz Herkulaneja, ki velja za ikonografsko najzvestejšo repliko Timomahovega dela. Obstoj oljenk z identično zasnovano figuro Medeje kaže na možnost prenosa kompozicije preko lahko prenosljivih predmetov. \u0000 \u0000 \u0000","PeriodicalId":38175,"journal":{"name":"Acta Historiae Artis Slovenica","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43685417","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：