Šola budistične meditacije, ki predstavlja transformacijo Bodhidharmovih naukov in ki je tipična za teorije in prakse vzhodnoazijskega budizma, je na Zahodu znana pod pojapončenim imenom zen. Le malo ljudi se zaveda dejstva, da gre pri tej šoli za specifično vrsto kitajskega budizma, ki se izvorno imenuje chan 禅. Ker pa se ta pismenka v japonščini izgovarja kot zen, se je japonski prevod imena te šole udomačil v Evropi 19. stoletja, ko je v procesu kolonializacije in modernizacije Vzhodne Azije Japonska predstavljala most med Evropo in vzhodnoazijsko regijo. Medtem ko se je ta meditacijska šola na Kitajskem osnovala in razvijala od 6. stoletja dalje, segajo korenine pojapončenega chana, ki se je na Japonskem razvil pod imenom zen, šele v 12. stoletje, ko ga je po svojem obisku Kitajske na Japonskem predstavil in razširil budistični menih Myōan Eisai. Pričujoči članek namerava zapolniti to vrzel v evropskem poznavanju vzhodnoazijskega budizma in popraviti napačne predstave o izvoru in naravi omenjene budistične šole. V ta namen na kratko predstavi zgodovino kitajskega budizma chan ter razloži njegov nastanek in razvoj, ki je osnovan na sintezi budizma, daoizma in izvornega konfucijanstva.
{"title":"Chan ali zen?","authors":"Jana S. Rošker","doi":"10.4312/ars.16.2.91-109","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.91-109","url":null,"abstract":"Šola budistične meditacije, ki predstavlja transformacijo Bodhidharmovih naukov in ki je tipična za teorije in prakse vzhodnoazijskega budizma, je na Zahodu znana pod pojapončenim imenom zen. Le malo ljudi se zaveda dejstva, da gre pri tej šoli za specifično vrsto kitajskega budizma, ki se izvorno imenuje chan 禅. Ker pa se ta pismenka v japonščini izgovarja kot zen, se je japonski prevod imena te šole udomačil v Evropi 19. stoletja, ko je v procesu kolonializacije in modernizacije Vzhodne Azije Japonska predstavljala most med Evropo in vzhodnoazijsko regijo. Medtem ko se je ta meditacijska šola na Kitajskem osnovala in razvijala od 6. stoletja dalje, segajo korenine pojapončenega chana, ki se je na Japonskem razvil pod imenom zen, šele v 12. stoletje, ko ga je po svojem obisku Kitajske na Japonskem predstavil in razširil budistični menih Myōan Eisai. Pričujoči članek namerava zapolniti to vrzel v evropskem poznavanju vzhodnoazijskega budizma in popraviti napačne predstave o izvoru in naravi omenjene budistične šole. V ta namen na kratko predstavi zgodovino kitajskega budizma chan ter razloži njegov nastanek in razvoj, ki je osnovan na sintezi budizma, daoizma in izvornega konfucijanstva.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"56 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"131277349","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V članku bom orisal nekatere ontološke lastnosti budizma mahāyāna in klasičnega daoizma, s posebnim ozirom na pojmovanje praznine. Ta ontološki koncept ima v obeh tradicijah pomembne etične in soteriološke implikacije, ki jih bom na kratko predstavil in jih med seboj primerjal ter navedel nekatere podobnosti in razlike med obema tradicijama. Med eksplikacijo teh tem se bosta pojavili dodatni vprašanji, ki se nanašata na precej pogosta predsodka, izhajajoča zlasti iz evropske filozofske tradicije. Prvi očita budizmu in daoizmu, da sta filozofsko manjvredna zaradi neločljivega prepletanja filozofije in religije ter tudi teorije in prakse. To prepletanje bom zagovarjal skozi optiko razumevanja mahajanskega budizma in klasičnega daoizma kot simbolnih form. Drugi očitek se nanaša na nihilizem, natančneje na nihilizem moči in odgovornosti. Mahajanski budizem in klasični daoizem bom najprej zagovarjal na ontološki, nato pa še na soteriološko-etični ravni ter pokazal njun nenihilistični značaj in nenihilistične možnosti interpretacije.
{"title":"Praznina, etika, nihilizem","authors":"Sebastijan Pešec","doi":"10.4312/ars.16.2.77-89","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.77-89","url":null,"abstract":"V članku bom orisal nekatere ontološke lastnosti budizma mahāyāna in klasičnega daoizma, s posebnim ozirom na pojmovanje praznine. Ta ontološki koncept ima v obeh tradicijah pomembne etične in soteriološke implikacije, ki jih bom na kratko predstavil in jih med seboj primerjal ter navedel nekatere podobnosti in razlike med obema tradicijama. Med eksplikacijo teh tem se bosta pojavili dodatni vprašanji, ki se nanašata na precej pogosta predsodka, izhajajoča zlasti iz evropske filozofske tradicije. Prvi očita budizmu in daoizmu, da sta filozofsko manjvredna zaradi neločljivega prepletanja filozofije in religije ter tudi teorije in prakse. To prepletanje bom zagovarjal skozi optiko razumevanja mahajanskega budizma in klasičnega daoizma kot simbolnih form. Drugi očitek se nanaša na nihilizem, natančneje na nihilizem moči in odgovornosti. Mahajanski budizem in klasični daoizem bom najprej zagovarjal na ontološki, nato pa še na soteriološko-etični ravni ter pokazal njun nenihilistični značaj in nenihilistične možnosti interpretacije.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"7 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"117087577","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2022-12-29DOI: 10.4312/ars.16.2.213-228
K. Marjanovic, C. Manouilidou
The current consensus in the literature of processing of relative clauses states that centre-embedded relative clauses introduce a heavy computational load. While this is well-established, most evidence for it comes from English, while the empirical evidence from many other languages is still lacking. Here, we try to fill this gap by researching the differences in the processing times of centre-embedded and right-branching relative clauses in Slovenian. We report results from a sentence-picture matching task, in which we observe longer reaction times and lower accuracy when the participants are dealing with centre-embedded relative clauses, compared to right-branching ones. This result provides important evidence in a so far largely under-investigated language, contributing to the theoretical claim that the difficulties observed in the processing of centre-embedded relative clauses are language-independent.
{"title":"Processing of Centre-embedded and Right-branching Relative Clauses in Slovenian","authors":"K. Marjanovic, C. Manouilidou","doi":"10.4312/ars.16.2.213-228","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.213-228","url":null,"abstract":"The current consensus in the literature of processing of relative clauses states that centre-embedded relative clauses introduce a heavy computational load. While this is well-established, most evidence for it comes from English, while the empirical evidence from many other languages is still lacking. Here, we try to fill this gap by researching the differences in the processing times of centre-embedded and right-branching relative clauses in Slovenian. We report results from a sentence-picture matching task, in which we observe longer reaction times and lower accuracy when the participants are dealing with centre-embedded relative clauses, compared to right-branching ones. This result provides important evidence in a so far largely under-investigated language, contributing to the theoretical claim that the difficulties observed in the processing of centre-embedded relative clauses are language-independent.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"387 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"126737068","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Prispevek predstavi nekatere segmente dveh izrazov sorodnega načina filozofskega mišljenja, tj. skepticizma v zgodnji filozofski misli Indije s posebnim poudarkom na budizmu in starogrškega skepticizma, predstavnik katerega je Piron iz Elide, ki je svojo držo osnoval prek srečevanj z nauki asketov v Indiji, kamor je potoval v času osvajalskih pohodov Aleksandra Velikega v 4. stol. pr. n. št. Posebno pozornost namenja metodi Buddhovega in Pironovega skepticizma, ki temelji na pretresu uveljavljenih dogem in poleg prikaza njihove nekonsistentnosti problematizira tudi samo navezanost na stališča, kar v obeh tokovih predstavlja ne zgolj stranpot od resnice, ampak tudi glavni vir človekovega trpljenja. Njun poziv k opuščanju slehernih stališč, ki se odslikava v metodi zadržanja sodbe, ne razveljavlja možnosti spoznanja sploh, ampak zgolj konvencionalne načine spoznavanja, in vodi do resničnega, nepojmovnega doumetja, s tem pa do sprostitve slehernih navezanosti in spokojnega bivanja. Tako se v luči tovrstnega načina filozofiranja glede na predhodne miselne tokove prevrednoti tudi sama vloga filozofije kot veščine izpiljene argumentacije – le-ta namreč postane dejavnost, ki se z območja diskurzivnega pomakne v izkustvo, k praksi avtonomnega mišljenja, nezamejenega z dogmami, ki samo filozofijo preobraža v način življenja.
{"title":"Buddha in Piron","authors":"Nina Petek, Franci Zore","doi":"10.4312/ars.16.2.13-33","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.13-33","url":null,"abstract":"Prispevek predstavi nekatere segmente dveh izrazov sorodnega načina filozofskega mišljenja, tj. skepticizma v zgodnji filozofski misli Indije s posebnim poudarkom na budizmu in starogrškega skepticizma, predstavnik katerega je Piron iz Elide, ki je svojo držo osnoval prek srečevanj z nauki asketov v Indiji, kamor je potoval v času osvajalskih pohodov Aleksandra Velikega v 4. stol. pr. n. št. Posebno pozornost namenja metodi Buddhovega in Pironovega skepticizma, ki temelji na pretresu uveljavljenih dogem in poleg prikaza njihove nekonsistentnosti problematizira tudi samo navezanost na stališča, kar v obeh tokovih predstavlja ne zgolj stranpot od resnice, ampak tudi glavni vir človekovega trpljenja. Njun poziv k opuščanju slehernih stališč, ki se odslikava v metodi zadržanja sodbe, ne razveljavlja možnosti spoznanja sploh, ampak zgolj konvencionalne načine spoznavanja, in vodi do resničnega, nepojmovnega doumetja, s tem pa do sprostitve slehernih navezanosti in spokojnega bivanja. Tako se v luči tovrstnega načina filozofiranja glede na predhodne miselne tokove prevrednoti tudi sama vloga filozofije kot veščine izpiljene argumentacije – le-ta namreč postane dejavnost, ki se z območja diskurzivnega pomakne v izkustvo, k praksi avtonomnega mišljenja, nezamejenega z dogmami, ki samo filozofijo preobraža v način življenja.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"5 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"123695285","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2022-12-29DOI: 10.4312/ars.16.2.135-150
Tara Peternell
Članek bo v ospredje obravnave postavil nekaj temeljnih, vseprisotnih in ponavljajočih se motivov v filozofiji predstavnika kjotske šole, Nishide Kitarōja. Ti motivi so bili nenehno podvrženi predelavi s strani avtorja skozi celotno trajanje njegovega življenja. Pri tem se bom pretežno osredotočila na zgodnje in srednje obdobje njegovega pisanja, v katerem prvotno opredeli pojme, kot so čisto izkustvo, basho [場所] in absolutna ničnost, ki bodo okvirno razdelani v mojem pisanju v namen obravnave problematike individualnega jaza in dejanskega sebstva v odnosu do sveta. Tema obravnave prispe do vrhunca napetosti v Nishidovi zastavitvi bashoja, ki stremi k odpravi vrzeli med subjektom in objektom, torej k njuni neprebojni združitvi v enost navkljub njuni drugačnosti, a vseeno omogočujoč, da v svoji skupnosti ohranita individualno avtonomnost. To početje bi na končni točki morda utegnilo poroditi zmožnost za odkritje tistega, kar se razkriva v uvidu v naravo sveta, za katero bom poskusila pokazati, kako se zrcali prek Nishidove absolutne ničnosti.
{"title":"Prostor absolutne ničnosti","authors":"Tara Peternell","doi":"10.4312/ars.16.2.135-150","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.135-150","url":null,"abstract":"Članek bo v ospredje obravnave postavil nekaj temeljnih, vseprisotnih in ponavljajočih se motivov v filozofiji predstavnika kjotske šole, Nishide Kitarōja. Ti motivi so bili nenehno podvrženi predelavi s strani avtorja skozi celotno trajanje njegovega življenja. Pri tem se bom pretežno osredotočila na zgodnje in srednje obdobje njegovega pisanja, v katerem prvotno opredeli pojme, kot so čisto izkustvo, basho [場所] in absolutna ničnost, ki bodo okvirno razdelani v mojem pisanju v namen obravnave problematike individualnega jaza in dejanskega sebstva v odnosu do sveta. Tema obravnave prispe do vrhunca napetosti v Nishidovi zastavitvi bashoja, ki stremi k odpravi vrzeli med subjektom in objektom, torej k njuni neprebojni združitvi v enost navkljub njuni drugačnosti, a vseeno omogočujoč, da v svoji skupnosti ohranita individualno avtonomnost. To početje bi na končni točki morda utegnilo poroditi zmožnost za odkritje tistega, kar se razkriva v uvidu v naravo sveta, za katero bom poskusila pokazati, kako se zrcali prek Nishidove absolutne ničnosti.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"45 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"123440673","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2022-12-29DOI: 10.4312/ars.16.2.111-133
Jan Vrhovski
In the early 1930s, when the project of scientific modernization was in full swing in Chinese Buddhist circles, Dharma Master Taixu wrote a series of essays on “Realism” (Xianshi zhuyi 現實主義, 1928–1931). These represent one of the profoundest series of writings documenting his understanding of the link between science and Buddhist epistemology/ontology, and consequently also on the role of his notion of scientific Buddhism for modern times. Aside from his meditations on the relationship between science and Buddhism, in this important series of essays Taixu also provided his more or less critical accounts on modern philosophical currents in contemporary China, including Russell’s “New Realism” and materialism. This paper aims to provide a concise reading of the above-mentioned writings by Taixu, in order to cast some new light on the understanding of Western modern philosophy in Chinese Buddhist modernism of the Republican Era, on the one hand, and to highlight the main theoretical features of Taixu’s notion of scientific Buddhism, on the other. Aside from that, I also aim to present some new insights into the otherwise overlooked aspects of the broader intellectual sphere of Chinese Buddhism of the Republican Era. As regards the broader historical and intellectual context of Taixu’s writings, the analysis provided in this article will be regarded within the framework constructed in my forthcoming article on Taixu’s philosophy in the journal Buddhist Studies Review.
{"title":"Buddhist Realism for Modern Times","authors":"Jan Vrhovski","doi":"10.4312/ars.16.2.111-133","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.111-133","url":null,"abstract":"In the early 1930s, when the project of scientific modernization was in full swing in Chinese Buddhist circles, Dharma Master Taixu wrote a series of essays on “Realism” (Xianshi zhuyi 現實主義, 1928–1931). These represent one of the profoundest series of writings documenting his understanding of the link between science and Buddhist epistemology/ontology, and consequently also on the role of his notion of scientific Buddhism for modern times. Aside from his meditations on the relationship between science and Buddhism, in this important series of essays Taixu also provided his more or less critical accounts on modern philosophical currents in contemporary China, including Russell’s “New Realism” and materialism. \u0000This paper aims to provide a concise reading of the above-mentioned writings by Taixu, in order to cast some new light on the understanding of Western modern philosophy in Chinese Buddhist modernism of the Republican Era, on the one hand, and to highlight the main theoretical features of Taixu’s notion of scientific Buddhism, on the other. Aside from that, I also aim to present some new insights into the otherwise overlooked aspects of the broader intellectual sphere of Chinese Buddhism of the Republican Era. As regards the broader historical and intellectual context of Taixu’s writings, the analysis provided in this article will be regarded within the framework constructed in my forthcoming article on Taixu’s philosophy in the journal Buddhist Studies Review.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"3 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"125937915","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
The article analyses the concept of emptiness (śūnyatā) of the Buddhist Mahāyāna school Madhyamaka. By way of introduction, some fundamental questions are asked regarding the possible meaning of that concept as well as the possible context within which that concept should be viewed. The article then moves on to the evaluation and reception of the theory of emptiness within some classical systems of Indian Buddhist and non-Buddhist philosophy, which were all negative, identifying the concept of emptiness with the concept of non-existence (abhāva). As, historically, the Mahāyāna concept of emptiness appears for the first time in the so-called Prajñāpāramitāsūtras, part of the article is devoted to the analysis of this concept in those texts, which are traditionally considered the original inspiration of the Madhyamaka philosophy. In fact, the Madhyamaka philosophy represents precisely the systematic philosophical elaboration of those texts, primarily of the concept of emptiness as it appears there. The central part of the article comprises the analysis of this concept in the Madhyamaka system, with a brief account on the general methodological and doctrinal framework within which Madhyamaka philosophical thinking operates. Then two key philosophical conceptions of Madhyamaka are presented and analysed, without which it is impossible to understand the concept of emptiness – the conception of two truths (satyadvaya) and the conception of “co-arising in dependence” (pratītyasamutpāda). In the context of these two conceptions, the concept of emptiness of Madhyamaka is finally situated in the horizon of a specific semantic and epistemological understanding of reality (experience) that is completely devoid of any ontological connotations.
{"title":"The Concept of Emptiness and Accompanying Concepts in the Philosophical Analysis of Madhyamaka","authors":"Goran Kardaš","doi":"10.4312/ars.16.2.35-57","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.35-57","url":null,"abstract":"The article analyses the concept of emptiness (śūnyatā) of the Buddhist Mahāyāna school Madhyamaka. By way of introduction, some fundamental questions are asked regarding the possible meaning of that concept as well as the possible context within which that concept should be viewed. The article then moves on to the evaluation and reception of the theory of emptiness within some classical systems of Indian Buddhist and non-Buddhist philosophy, which were all negative, identifying the concept of emptiness with the concept of non-existence (abhāva). As, historically, the Mahāyāna concept of emptiness appears for the first time in the so-called Prajñāpāramitāsūtras, part of the article is devoted to the analysis of this concept in those texts, which are traditionally considered the original inspiration of the Madhyamaka philosophy. In fact, the Madhyamaka philosophy represents precisely the systematic philosophical elaboration of those texts, primarily of the concept of emptiness as it appears there. The central part of the article comprises the analysis of this concept in the Madhyamaka system, with a brief account on the general methodological and doctrinal framework within which Madhyamaka philosophical thinking operates. Then two key philosophical conceptions of Madhyamaka are presented and analysed, without which it is impossible to understand the concept of emptiness – the conception of two truths (satyadvaya) and the conception of “co-arising in dependence” (pratītyasamutpāda). In the context of these two conceptions, the concept of emptiness of Madhyamaka is finally situated in the horizon of a specific semantic and epistemological understanding of reality (experience) that is completely devoid of any ontological connotations.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"20 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"125731497","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2022-12-29DOI: 10.4312/ars.16.2.151-163
Janko Lozar Mrevlje
Članek prinaša vnovičen razmislek o nenavadni vzajemnosti evropske in japonske misli, ki se je zgodila Heideggrovi fenomenologiji in japonski, kjotski budistični misli Shin’ichija Hisamatsuja. Odgovor na vprašanje, zakaj je Heidegger vzbudil takšno zanimanje pri japonskem mislecu, je tudi odgovor na vprašanje, kaj je tisto, s čimer je Heidegger tako nenavadno izstopil iz evropske filozofske tradicije. Če drži, da je japonski misli odpiranje za evropsko filozofijo pomagalo, da doseže svoje lastno bistvo, vsekakor drži tudi obratno: tisto izmuzljivo nenavadno budistične misli (vsaj) evropskim fenomenologom pomaga jasneje razbrati Heideggrovo resnico biti. Fenomenologija resnice biti zgolj v okviru evropske filozofije se lahko izgublja v repetitivno negativnih opredelitvah, ko mora vedno znova dokazovati in kazati, da osredotočenost na zgolj bivajoče ne zadošča in da bit ni nikoli isto kot bivajoče. S to negativno potjo pa ostaja v primežu primata bivajočega. Zato bi lahko dejali, da Hisamatsu s svojo mislijo o niču Heideggrovo resnico biti sprošča v njenem bistvu kot njenem zjasnjenju mimo odpravljanja, ukinjanja, zanikanja bivajočega. Heideggru je bilo jasno, da evropska in japonska misel nikoli ne bosta stopili druga drugi za hrbet v čisto očitnost resnice drugega. Še več – da je taka ambicija v osnovi zgrešena. Drugi je tisti, ki naj ostane drugi ravno zato, da me razkriva v moji lastni enkratnosti. Enigmatičnost drugega je tista, ki pomaga k večji, boljši razjasnitvi mene samega. Zahod in Vzhod v tem oziru – to je tudi osnovna ambicija pričujočega članka – ne prinašata vzajemnosti kot istosti, pač pa vzajemno drugost, ki vzpodbuja rast lastnega. Če torej evropska pot pelje od bivajočega k biti, je – po trkih z japonskim polnim ničem – evropska pot pravzaprav še toliko bolj pot od biti k bivajočemu.
{"title":"Heidegger in Hisamatsu","authors":"Janko Lozar Mrevlje","doi":"10.4312/ars.16.2.151-163","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.151-163","url":null,"abstract":"Članek prinaša vnovičen razmislek o nenavadni vzajemnosti evropske in japonske misli, ki se je zgodila Heideggrovi fenomenologiji in japonski, kjotski budistični misli Shin’ichija Hisamatsuja. Odgovor na vprašanje, zakaj je Heidegger vzbudil takšno zanimanje pri japonskem mislecu, je tudi odgovor na vprašanje, kaj je tisto, s čimer je Heidegger tako nenavadno izstopil iz evropske filozofske tradicije. Če drži, da je japonski misli odpiranje za evropsko filozofijo pomagalo, da doseže svoje lastno bistvo, vsekakor drži tudi obratno: tisto izmuzljivo nenavadno budistične misli (vsaj) evropskim fenomenologom pomaga jasneje razbrati Heideggrovo resnico biti. Fenomenologija resnice biti zgolj v okviru evropske filozofije se lahko izgublja v repetitivno negativnih opredelitvah, ko mora vedno znova dokazovati in kazati, da osredotočenost na zgolj bivajoče ne zadošča in da bit ni nikoli isto kot bivajoče. S to negativno potjo pa ostaja v primežu primata bivajočega. Zato bi lahko dejali, da Hisamatsu s svojo mislijo o niču Heideggrovo resnico biti sprošča v njenem bistvu kot njenem zjasnjenju mimo odpravljanja, ukinjanja, zanikanja bivajočega. Heideggru je bilo jasno, da evropska in japonska misel nikoli ne bosta stopili druga drugi za hrbet v čisto očitnost resnice drugega. Še več – da je taka ambicija v osnovi zgrešena. Drugi je tisti, ki naj ostane drugi ravno zato, da me razkriva v moji lastni enkratnosti. Enigmatičnost drugega je tista, ki pomaga k večji, boljši razjasnitvi mene samega. Zahod in Vzhod v tem oziru – to je tudi osnovna ambicija pričujočega članka – ne prinašata vzajemnosti kot istosti, pač pa vzajemno drugost, ki vzpodbuja rast lastnega. Če torej evropska pot pelje od bivajočega k biti, je – po trkih z japonskim polnim ničem – evropska pot pravzaprav še toliko bolj pot od biti k bivajočemu.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"1 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"129317961","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
This article critically examines the Buddhist semantic theory of apoha (lit. “exclusion”), by means of which Buddhist nominalists have attempted to resolve the question of the status of universals (sāmānya) and abstract entities in disputes with their opponents, who were metaphysical realists. The concept of apoha is methodologically based on a double negation, in which the generic term X refers to all the entities that are not non-X. Through the exclusion of everything that is not a cow it is possible to refer to a particular cow without accepting the existence of the universal term “cow”.
{"title":"The Concept of Exclusion (Apoha) in Buddhist Philosophy","authors":"Jiří Holba","doi":"10.4312/ars.16.2.59-75","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.59-75","url":null,"abstract":"This article critically examines the Buddhist semantic theory of apoha (lit. “exclusion”), by means of which Buddhist nominalists have attempted to resolve the question of the status of universals (sāmānya) and abstract entities in disputes with their opponents, who were metaphysical realists. The concept of apoha is methodologically based on a double negation, in which the generic term X refers to all the entities that are not non-X. Through the exclusion of everything that is not a cow it is possible to refer to a particular cow without accepting the existence of the universal term “cow”.","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"11 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"134018487","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2022-12-29DOI: 10.4312/ars.16.2.229-242
Alojzija Zupan Sosič
Samomor je v Sloveniji kljub visoki stopnji samomorilnosti še vedno tabu tema, zato sem se mu natančneje posvetila v pregledu filozofskih stališč in klasifikacij prostovoljne smrti. V interpretativno-analitični raziskavi sem Kačurjevo smrt v Cankarjevem romanu Martin Kačur utemeljila kot samomor, ki sem ga premislila z različnih perspektiv. Upoštevala sem Schopenhauerjevo filozofsko strpnost do samomora skozi etiko sočutja, Nietzschejevo upravičenje samomora kot izraza človekove svobode v svetu, Freudovo razlago povezave nagona smrti in življenja ter tri stopnje filozofskega prepričanja oziroma razpoloženja. To so idealizem, nihilizem in fatalizem, razporejeni v nenehno dialoško razmerje, prek katerih prestopamo z zgodbene na pripovedno raven. Pri upoštevanju realistične (postopen propad Kačurja) in simbolistične (slutenjska logika simbolov) poetike sem za dokaz samomora uporabila različne klasifikacije, po katerih je Kačurjev samomor subtilna povezava egoističnega ali sebičnega in logičnega ali nihilističnega ter krotkega in nezavednega samomora. Medtem ko povezava egoističnega in logičnega filozofsko utemelji Kačurjevo odločitev, vpliva preplet nehotenega in krotkega samomora na bralno empatijo. Z njeno pomočjo tragičnega propada altruističnega Kačurja, podobnega večini Cankarjevih glavnih likov, ne poskušamo razumeti samo skozi tematizacijo nesrečnega idealista, ampak tudi s posebno poetiko (avstrijske) moderne, ki je na začetku 20. stoletja smrti namenila posebno pozornost.
{"title":"Samomor in Cankarjev roman Martin Kačur","authors":"Alojzija Zupan Sosič","doi":"10.4312/ars.16.2.229-242","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.16.2.229-242","url":null,"abstract":"Samomor je v Sloveniji kljub visoki stopnji samomorilnosti še vedno tabu tema, zato sem se mu natančneje posvetila v pregledu filozofskih stališč in klasifikacij prostovoljne smrti. V interpretativno-analitični raziskavi sem Kačurjevo smrt v Cankarjevem romanu Martin Kačur utemeljila kot samomor, ki sem ga premislila z različnih perspektiv. Upoštevala sem Schopenhauerjevo filozofsko strpnost do samomora skozi etiko sočutja, Nietzschejevo upravičenje samomora kot izraza človekove svobode v svetu, Freudovo razlago povezave nagona smrti in življenja ter tri stopnje filozofskega prepričanja oziroma razpoloženja. To so idealizem, nihilizem in fatalizem, razporejeni v nenehno dialoško razmerje, prek katerih prestopamo z zgodbene na pripovedno raven. Pri upoštevanju realistične (postopen propad Kačurja) in simbolistične (slutenjska logika simbolov) poetike sem za dokaz samomora uporabila različne klasifikacije, po katerih je Kačurjev samomor subtilna povezava egoističnega ali sebičnega in logičnega ali nihilističnega ter krotkega in nezavednega samomora. Medtem ko povezava egoističnega in logičnega filozofsko utemelji Kačurjevo odločitev, vpliva preplet nehotenega in krotkega samomora na bralno empatijo. Z njeno pomočjo tragičnega propada altruističnega Kačurja, podobnega večini Cankarjevih glavnih likov, ne poskušamo razumeti samo skozi tematizacijo nesrečnega idealista, ampak tudi s posebno poetiko (avstrijske) moderne, ki je na začetku 20. stoletja smrti namenila posebno pozornost. ","PeriodicalId":221912,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"52 1","pages":"0"},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"134637827","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：