Če bi iskali kandidata za najbolj kontroverzen pojem danes, bi »sreča« nedvomno bila med favoriti za zasedbo tega mesta. Po eni strani je sreča v zgodovini filozofije predstavljala eno osrednjih etičnih torišč – od Grške eudaimonie do Benthamovega imperativa »največja sreča za največje število ljudi«. Etika je bila skoraj neločljivo povezana z iskanjem sreče, ki je že pri Grkih delovala kot sinonim »dobrega življenja«. Po drugi strani kapitalizem danes, kljub splošni apatiji in brezupnosti ljudi zaradi permanentnih kriz kapitalističnega sistema (podnebne spremembe, pandemija, finančna kriza itd.), samega sebe še vedno v precejšnji meri legitimira, če že na z zagotovilom, pa vsaj z obljubo sreče. Navkljub različnim zgodovinskim kontekstom, iz katerih je pojem sreče vedno znova dobival svoj pomen, pa vendarle lahko med vsemi temi razlikami izluščimo nek skupni imenovalec, ki je danes, v dobi poznega kapitalizma, celo pridobil status temeljnega kamna naše hegemone predstave o sreči. Sreča zadeva vprašanje biti. Ob evokaciji sreče se običajno poraja vprašanje, ali je nekdo srečen in kaj pomeni biti srečen oziroma kako to postanemo. Sreča je tako neločljivo povezana z vprašanjem identitete: je tako rekoč čutni izraz kvalitet naše biti, tega, kar domnevno smo. V nasprotju s to »ontologizacijo sreče« si članek prizadeva pokazati ne samo, da obstaja materialistični pojem sreče, temveč tudi, da ta pojem temelji na primatu glagola »imeti« nad glagolom »biti«. Z materialistične perspektive je sreča nekaj, kar lahko imamo oziroma nas doleti, ne pa nekaj, kar smo. Pri tem sta ključni dve referenci: prvič, Benjaminova formulacija sreče iz njegovega zadnjega teksta »O pojmu zgodovine«, in, drugič, freudovsko-lacanovska teorija ponavljanja.
{"title":"Materialistična teorija sreče","authors":"Boštjan Nedoh","doi":"10.3986/fv.43.1.06","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.43.1.06","url":null,"abstract":"Če bi iskali kandidata za najbolj kontroverzen pojem danes, bi »sreča« nedvomno bila med favoriti za zasedbo tega mesta. Po eni strani je sreča v zgodovini filozofije predstavljala eno osrednjih etičnih torišč – od Grške eudaimonie do Benthamovega imperativa »največja sreča za največje število ljudi«. Etika je bila skoraj neločljivo povezana z iskanjem sreče, ki je že pri Grkih delovala kot sinonim »dobrega življenja«. Po drugi strani kapitalizem danes, kljub splošni apatiji in brezupnosti ljudi zaradi permanentnih kriz kapitalističnega sistema (podnebne spremembe, pandemija, finančna kriza itd.), samega sebe še vedno v precejšnji meri legitimira, če že na z zagotovilom, pa vsaj z obljubo sreče. Navkljub različnim zgodovinskim kontekstom, iz katerih je pojem sreče vedno znova dobival svoj pomen, pa vendarle lahko med vsemi temi razlikami izluščimo nek skupni imenovalec, ki je danes, v dobi poznega kapitalizma, celo pridobil status temeljnega kamna naše hegemone predstave o sreči. Sreča zadeva vprašanje biti. Ob evokaciji sreče se običajno poraja vprašanje, ali je nekdo srečen in kaj pomeni biti srečen oziroma kako to postanemo. Sreča je tako neločljivo povezana z vprašanjem identitete: je tako rekoč čutni izraz kvalitet naše biti, tega, kar domnevno smo. V nasprotju s to »ontologizacijo sreče« si članek prizadeva pokazati ne samo, da obstaja materialistični pojem sreče, temveč tudi, da ta pojem temelji na primatu glagola »imeti« nad glagolom »biti«. Z materialistične perspektive je sreča nekaj, kar lahko imamo oziroma nas doleti, ne pa nekaj, kar smo. Pri tem sta ključni dve referenci: prvič, Benjaminova formulacija sreče iz njegovega zadnjega teksta »O pojmu zgodovine«, in, drugič, freudovsko-lacanovska teorija ponavljanja.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-02-03","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"41629893","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Slovensko epistemologijo določa značilen kanon, ki izhaja iz treh temeljnih avtorjev: Gastona Bachelarda, Alexandra Koyréja in Thomasa Kuhna. Naveden kanon združuje drža, da je treba na zgodovino znanosti gledati kot na zgodovino radikalnih prelomov ali revolucij v znanstveni misli. Pomanjkljivost takšnega izbora avtorjev ni le njegova zastarelost, temveč da je znotraj njega težko razbrati probleme, ki jih poraja s tem kanonom utemeljen pristop k zgodovini znanosti. Da bi izpostavil slepe pege slovenske epistemologije, predstavim drugačno recepcijo pojma znanstvene revolucije v Združenem Kraljestvu in ZDA. Metodološki program, ki se osredotoča na revolucionarne prelome v znanstvenih idejah, torej ponovno ovrednotim skozi obravnavo njegove strateške vloge pri institucionalizaciji zgodovine znanosti kot discipline. Dogodek, ki je zaznamoval prevajanje francoske epistemologije v angleško zgodovino znanosti, so bila predavanja delegatov iz Sovjetske zveze na drugem Mednarodnem kongresu za zgodovino znanosti in tehnologije leta 1931. Povojna angloameriška zgodovina znanosti je namreč koncept znanstvene revolucije prevzela kot sredstvo izključevanja marksističnih študij znanosti, kakršne so se razširile pod vplivom sovjetske delegacije, iz polja sprejemljivega diskurza. V članku pokažem, kako je hladnovojno znanstveno zgodovinopisje uvedlo razlikovanje med »notranjimi« in »zunanjimi« dejavniki znanstvenega razvoja, ki naj bi sintezo domnevno doživeli v delu Thomasa Kuhna. Nazadnje obnovim kritike, ki jih je zoper zgodbo o znanstveni revoluciji uperila sociologija znanstvene vednosti, in izpostavim pomen teh polemik za aktualne epistemološke raziskave.
{"title":"Kanon in revolucija: vloga pojma znanstvene revolucije pri vzpostavitvi zgodovine znanosti kot discipline","authors":"Svit Komel","doi":"10.3986/fv.43.1.07","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.43.1.07","url":null,"abstract":"Slovensko epistemologijo določa značilen kanon, ki izhaja iz treh temeljnih avtorjev: Gastona Bachelarda, Alexandra Koyréja in Thomasa Kuhna. Naveden kanon združuje drža, da je treba na zgodovino znanosti gledati kot na zgodovino radikalnih prelomov ali revolucij v znanstveni misli. Pomanjkljivost takšnega izbora avtorjev ni le njegova zastarelost, temveč da je znotraj njega težko razbrati probleme, ki jih poraja s tem kanonom utemeljen pristop k zgodovini znanosti. Da bi izpostavil slepe pege slovenske epistemologije, predstavim drugačno recepcijo pojma znanstvene revolucije v Združenem Kraljestvu in ZDA. Metodološki program, ki se osredotoča na revolucionarne prelome v znanstvenih idejah, torej ponovno ovrednotim skozi obravnavo njegove strateške vloge pri institucionalizaciji zgodovine znanosti kot discipline. Dogodek, ki je zaznamoval prevajanje francoske epistemologije v angleško zgodovino znanosti, so bila predavanja delegatov iz Sovjetske zveze na drugem Mednarodnem kongresu za zgodovino znanosti in tehnologije leta 1931. Povojna angloameriška zgodovina znanosti je namreč koncept znanstvene revolucije prevzela kot sredstvo izključevanja marksističnih študij znanosti, kakršne so se razširile pod vplivom sovjetske delegacije, iz polja sprejemljivega diskurza. V članku pokažem, kako je hladnovojno znanstveno zgodovinopisje uvedlo razlikovanje med »notranjimi« in »zunanjimi« dejavniki znanstvenega razvoja, ki naj bi sintezo domnevno doživeli v delu Thomasa Kuhna. Nazadnje obnovim kritike, ki jih je zoper zgodbo o znanstveni revoluciji uperila sociologija znanstvene vednosti, in izpostavim pomen teh polemik za aktualne epistemološke raziskave.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-02-03","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"49095659","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek opisuje redko komentirano metodo razlage, ki jo pri Descartesu prvič srečamo v šestem poglavju njegovega posmrtno objavljenega spisa Svet (Le monde), kjer s pomočjo fiktivne kozmologije skuša razložiti zakonitosti dejanskega materialnega univerzuma. Predpostavka tega pristopa je, da je strukturo ali naravo objekta spoznanja najbolje razviti skozi prikaz njegove geneze ali proizvedljivosti, pa čeprav ta ni dejanska, ampak fiktivna, ali bolje, prav zato, ker je fiktivna. Ta Descartesova metoda »genetične epistemologije« pa se izkaže za presenetljivo vplivno: najdemo jo na primer v Rousseaujevih razmišljanjih o naravnem stanju in ne nazadnje tudi v interpretacijah same Descartesove filozofije – pri Martialu Gueroultu in njegovem načelu »reda razlogov«.
{"title":"Descartesovo stvarjenje sveta: rojstvo genetične epistemologije","authors":"Gregor Kroupa","doi":"10.3986/fv.43.1.03","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.43.1.03","url":null,"abstract":"Članek opisuje redko komentirano metodo razlage, ki jo pri Descartesu prvič srečamo v šestem poglavju njegovega posmrtno objavljenega spisa Svet (Le monde), kjer s pomočjo fiktivne kozmologije skuša razložiti zakonitosti dejanskega materialnega univerzuma. Predpostavka tega pristopa je, da je strukturo ali naravo objekta spoznanja najbolje razviti skozi prikaz njegove geneze ali proizvedljivosti, pa čeprav ta ni dejanska, ampak fiktivna, ali bolje, prav zato, ker je fiktivna. Ta Descartesova metoda »genetične epistemologije« pa se izkaže za presenetljivo vplivno: najdemo jo na primer v Rousseaujevih razmišljanjih o naravnem stanju in ne nazadnje tudi v interpretacijah same Descartesove filozofije – pri Martialu Gueroultu in njegovem načelu »reda razlogov«.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-02-03","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43342929","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek problem narave idej v Descartesovi filozofiji opredeli v skladu z ontologijo substanc. Najprej osvetli Descartesovo razmerje do predhodnih teorij ideje, ki so slednje razumele bodisi kot platonske forme, bodisi kot telesne podobe. Pokaže, da za razliko od njiju Descartes ideje razume kot moduse misleče substance ter razvije dve možni razlagi njegove teorije. Prva idejo razume kot kompleks sestavljen iz zaznave in od nje neločljivega notranjega predmeta, ki predstavlja zunanje predmete, druga kot dejanje, ki poseduje intrinzično reprezentirajočo strukturo. Na podlagi Arnauldove razlage Descartesovih besedil pokaže, da je ideja v skladu z drugim modelom en sam modus misleče substance, ki ga moramo istočasno razumeti kot dejanje duha ter kot reprezentacijo predmetov.
{"title":"Narava idej pri Descartesu","authors":"Matija Jan","doi":"10.3986/fv.43.1.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.43.1.02","url":null,"abstract":"Članek problem narave idej v Descartesovi filozofiji opredeli v skladu z ontologijo substanc. Najprej osvetli Descartesovo razmerje do predhodnih teorij ideje, ki so slednje razumele bodisi kot platonske forme, bodisi kot telesne podobe. Pokaže, da za razliko od njiju Descartes ideje razume kot moduse misleče substance ter razvije dve možni razlagi njegove teorije. Prva idejo razume kot kompleks sestavljen iz zaznave in od nje neločljivega notranjega predmeta, ki predstavlja zunanje predmete, druga kot dejanje, ki poseduje intrinzično reprezentirajočo strukturo. Na podlagi Arnauldove razlage Descartesovih besedil pokaže, da je ideja v skladu z drugim modelom en sam modus misleče substance, ki ga moramo istočasno razumeti kot dejanje duha ter kot reprezentacijo predmetov.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-02-03","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"48426525","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek s pomočjo imunitarne paradigme Jacquesa Derridaja in Roberta Esposita analizira slovenski detektivski roman Virus. V prvem delu raziskujemo vezi med neoliberalizmom in vzponom slovenske avtoritarne države v času prvega vala pandemije covid-19. V drugem delu pokažemo, da je neoliberalni etos reprezentiran v liku sebičnega in samodiscipliniranega detektiva, v značaju nedružbenega in privatiziranega zločina ter v značaju samopravičniškega zločinca. Dejanja detektiva in zločinca so avtoimunitarna. Čeprav protislovno oba delujeta kot zavetnika skupnega dobrega, oba sledita zasebnim interesom. V zadnjem delu dekonstruiramo binarna nasprotja, na katerih temelji dvojni status umorjenih žrtev, ki so zločinsko odgovorne in posedujejo nenavadno (neheteronormativno) ali patološko spolno identiteto.
{"title":"Virus: Neoliberalni detektiv v imuni slovenski družbi","authors":"Primož Mlačnik","doi":"10.3986/fv.43.1.08","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.43.1.08","url":null,"abstract":"Članek s pomočjo imunitarne paradigme Jacquesa Derridaja in Roberta Esposita analizira slovenski detektivski roman Virus. V prvem delu raziskujemo vezi med neoliberalizmom in vzponom slovenske avtoritarne države v času prvega vala pandemije covid-19. V drugem delu pokažemo, da je neoliberalni etos reprezentiran v liku sebičnega in samodiscipliniranega detektiva, v značaju nedružbenega in privatiziranega zločina ter v značaju samopravičniškega zločinca. Dejanja detektiva in zločinca so avtoimunitarna. Čeprav protislovno oba delujeta kot zavetnika skupnega dobrega, oba sledita zasebnim interesom. V zadnjem delu dekonstruiramo binarna nasprotja, na katerih temelji dvojni status umorjenih žrtev, ki so zločinsko odgovorne in posedujejo nenavadno (neheteronormativno) ali patološko spolno identiteto.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-02-03","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"41417041","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek je prvenstveno študija Nietzschejevih neobjavljenih fragmentov iz obdobja pomlad – jesen 1881, v katerih je Nietzsche prvič vpeljal svojo misel večnega vračanja enakega. V prispevku si zastavljam dva cilja: prvi cilj je razlaga Nietzschejevih tez o večnem vračanju, ki so bile v tej fazi še presenetljivo jasne in koherentne. In drugi cilj je: v samih teh tezah poskusiti poiskati pojasnilo njihovega bodočega molka. Z drugimi besedami, prispevek je raziskava razmerja med tezami, ki jih je Nietzsche razvil leta 1881, in knjigo Tako je govoril Zaratustra, ki se, po Nietzschejevih lastnih besedah, opira na te teze kot na svojo »temeljno misel«, a jih, kljub temu, nikoli v celoti ne razkrije. Obe smeri raziskave vodita do zaključka, da jedro Nietzschejeve vpeljave ideje večnega vračanja tvori njegov pojem Einverleibung, oziroma utelesitev. Analiza namreč pokaže, da srž Nietzschejevega prizadevanja okoli misli večnega vračanja ni v tem, kako je to misel mogoče jasno artikulirati znotraj zavesti, temveč prej, kako jo izoblikovati na način, ki bi omogočal, da bi postala nezaveden instinkt, ki bi postopoma lahko spodrinil »utelešene zmote«, katere od znotraj obvladujejo naše mišljenje.
{"title":"Misel večnega vračanja v Nietzschejevem zvezku M III.","authors":"Aleš Bunta","doi":"10.3986/fv.42.3.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.42.3.02","url":null,"abstract":"Članek je prvenstveno študija Nietzschejevih neobjavljenih fragmentov iz obdobja pomlad – jesen 1881, v katerih je Nietzsche prvič vpeljal svojo misel večnega vračanja enakega. V prispevku si zastavljam dva cilja: prvi cilj je razlaga Nietzschejevih tez o večnem vračanju, ki so bile v tej fazi še presenetljivo jasne in koherentne. In drugi cilj je: v samih teh tezah poskusiti poiskati pojasnilo njihovega bodočega molka. Z drugimi besedami, prispevek je raziskava razmerja med tezami, ki jih je Nietzsche razvil leta 1881, in knjigo Tako je govoril Zaratustra, ki se, po Nietzschejevih lastnih besedah, opira na te teze kot na svojo »temeljno misel«, a jih, kljub temu, nikoli v celoti ne razkrije. Obe smeri raziskave vodita do zaključka, da jedro Nietzschejeve vpeljave ideje večnega vračanja tvori njegov pojem Einverleibung, oziroma utelesitev. Analiza namreč pokaže, da srž Nietzschejevega prizadevanja okoli misli večnega vračanja ni v tem, kako je to misel mogoče jasno artikulirati znotraj zavesti, temveč prej, kako jo izoblikovati na način, ki bi omogočal, da bi postala nezaveden instinkt, ki bi postopoma lahko spodrinil »utelešene zmote«, katere od znotraj obvladujejo naše mišljenje.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2021-12-31","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47881958","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
The young Marx once remarked that political economy finds itself in an estranged form and is therefore in desperate need of a critical reconstruction of its object [Gegenstand]. He proposed a complete deconstruction of economic objectivity and its categories, hoping to recover the true species-life of man. In the article, we assert that contemporary economic theory remains confined by this estrangement, despite managing to ‘revolutionize’ itself out of the grip of classical political economy. The subjectivist-marginalist reliance on ‘measurable’ consumer preferences not only solidified the discipline’s estrangement, but also wrested away any remaining basic principles of economics through neoclassical reconceptualization. A break with estrangement would require novel critical economic thinking that would do away with the discontinuity between classical and neoclassical (contemporary) economics. It would therefore need a rich enough framework to scrutinize its principal categories. We argue that Alain Badiou’s objective phenomenology possesses a complementary synchronic structure able to conform to basic economic tenets, allowing for a comparative and synthetic approach. This would then be the basis for a new model of economic theorizing. We conclude the article with Marx’s value form, seeing it as a possible central category of a newly proposed economic framework.
{"title":"Magnitudes in Badiouʼs Objective Phenomenology and Economic Consumer Choice","authors":"Uroš Kranjc","doi":"10.3986/fv.42.1.04","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/fv.42.1.04","url":null,"abstract":"The young Marx once remarked that political economy finds itself in an estranged form and is therefore in desperate need of a critical reconstruction of its object [Gegenstand]. He proposed a complete deconstruction of economic objectivity and its categories, hoping to recover the true species-life of man. In the article, we assert that contemporary economic theory remains confined by this estrangement, despite managing to ‘revolutionize’ itself out of the grip of classical political economy. The subjectivist-marginalist reliance on ‘measurable’ consumer preferences not only solidified the discipline’s estrangement, but also wrested away any remaining basic principles of economics through neoclassical reconceptualization. A break with estrangement would require novel critical economic thinking that would do away with the discontinuity between classical and neoclassical (contemporary) economics. It would therefore need a rich enough framework to scrutinize its principal categories. We argue that Alain Badiou’s objective phenomenology possesses a complementary synchronic structure able to conform to basic economic tenets, allowing for a comparative and synthetic approach. This would then be the basis for a new model of economic theorizing. We conclude the article with Marx’s value form, seeing it as a possible central category of a newly proposed economic framework.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2021-12-31","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"41659941","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：