The article deals with Czechoslovak dissident culture after 1968, in particular with the movement Charter 77 and its legacy after 1989, focusing on the concept of paralelní polis (parallel polis) introduced by Václav Benda and widely discussed among dissidents: the idea of creating new and independent cultural, economic, and media structures parallel to the official structures. The study considers the paralelní polis as an instrument through which the (post-)’68-movements led by intellectuals, artists, and theorists sought the emancipation and diversification of civil society in both capitalist and socialist countries. With the collapse of the socialist world after 1989, the history of the paralelní polis reveals that the ’68 idea of civil society was ambivalent, while Charter 77 proved to be a heterogeneous movement. Many ex-Chartists came to believe that capitalism could better enable the existence of a civil society than socialism, while others did not accept this view. Moreover, even among the supporters of capitalism there was no unity (some were close to neoliberalism, others were critical of it). In contrast to the 1960s and 1970s, there was no dialogue between these different positions within civil society, but rather radicalization and exclusivity. The radical left, anarcho-capitalism, and Christian fundamentalism developed their particular and mutually exclusive narratives about the legacy of paralelní polis.
{"title":"Civil Society and Art/Theory Producers as Parallel Polis? Reflections on the Challenges of Dissident Culture from 1968 to 1989 and Beyond","authors":"Matteo Colombi","doi":"10.3986/pkn.v43.i3.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i3.02","url":null,"abstract":"The article deals with Czechoslovak dissident culture after 1968, in particular with the movement Charter 77 and its legacy after 1989, focusing on the concept of paralelní polis (parallel polis) introduced by Václav Benda and widely discussed among dissidents: the idea of creating new and independent cultural, economic, and media structures parallel to the official structures. The study considers the paralelní polis as an instrument through which the (post-)’68-movements led by intellectuals, artists, and theorists sought the emancipation and diversification of civil society in both capitalist and socialist countries. With the collapse of the socialist world after 1989, the history of the paralelní polis reveals that the ’68 idea of civil society was ambivalent, while Charter 77 proved to be a heterogeneous movement. Many ex-Chartists came to believe that capitalism could better enable the existence of a civil society than socialism, while others did not accept this view. Moreover, even among the supporters of capitalism there was no unity (some were close to neoliberalism, others were critical of it). In contrast to the 1960s and 1970s, there was no dialogue between these different positions within civil society, but rather radicalization and exclusivity. The radical left, anarcho-capitalism, and Christian fundamentalism developed their particular and mutually exclusive narratives about the legacy of paralelní polis.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-11-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"86108441","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Del ideološke zapuščine romantičnega 19. stoletja je prepričanje, da naj bi pravljice odsevale motiviko ljudskih pripovedi. Literarnozgodovinska veda dokazuje, da so pravljice hibridna literarna zvrst, ki je vzniknila v okviru francoskega salonskega gibanja ob koncu 17. stoletja. Salonske pisateljice, ki so bile nosilke novega žanra, so se skupaj s Perraultom naslonile na že obstoječe literarne predloge predstavnikov renesančne novele in srednjeveškega viteškega in pastoralnega romana. Iz žanra renesančnih novel so prevzele narativni prijem okvirnih pripovedi, v katerih so opisovale salonsko okolje in pripovedne načine, na katere so nastajale nove pripovedi, ki so jih okvirile še drugače. Vsako pravljico so opremile s posvetilom in uvodom, na koncu pa še s pojasnilom, največkrat v obliki opombe, pri čemer so predstavile svoja teoretska razmišljanja in literarne vire, po katerih so se zgledovale. Iz žanra srednjeveškega viteškega in pastirskega romana so prevzele arhetipskost aristokratske dvorne kulture in neotipljivost prostora in časa, ki ga podčrtuje družbena nezaznamovanost, kar je pravljicam dalo pečat tipske statičnosti. Tem predelavam in dopolnitvam literarnih predlog zgodnejših obdobij so dodale še elemente magičnega, ki so si jih izposodile deloma iz antične mitologije in deloma iz čudežnih pripovedi, značilnih za ljudsko pripovedništvo, s poudarkom na vilah in njihovi magični moči.
{"title":"Prve literarne pravljice francoskega salonskega vala: hibridna žanrska zvrst","authors":"Lilijana Burcar","doi":"10.3986/pkn.v43.i3.06","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i3.06","url":null,"abstract":"Del ideološke zapuščine romantičnega 19. stoletja je prepričanje, da naj bi pravljice odsevale motiviko ljudskih pripovedi. Literarnozgodovinska veda dokazuje, da so pravljice hibridna literarna zvrst, ki je vzniknila v okviru francoskega salonskega gibanja ob koncu 17. stoletja. Salonske pisateljice, ki so bile nosilke novega žanra, so se skupaj s Perraultom naslonile na že obstoječe literarne predloge predstavnikov renesančne novele in srednjeveškega viteškega in pastoralnega romana. Iz žanra renesančnih novel so prevzele narativni prijem okvirnih pripovedi, v katerih so opisovale salonsko okolje in pripovedne načine, na katere so nastajale nove pripovedi, ki so jih okvirile še drugače. Vsako pravljico so opremile s posvetilom in uvodom, na koncu pa še s pojasnilom, največkrat v obliki opombe, pri čemer so predstavile svoja teoretska razmišljanja in literarne vire, po katerih so se zgledovale. Iz žanra srednjeveškega viteškega in pastirskega romana so prevzele arhetipskost aristokratske dvorne kulture in neotipljivost prostora in časa, ki ga podčrtuje družbena nezaznamovanost, kar je pravljicam dalo pečat tipske statičnosti. Tem predelavam in dopolnitvam literarnih predlog zgodnejših obdobij so dodale še elemente magičnega, ki so si jih izposodile deloma iz antične mitologije in deloma iz čudežnih pripovedi, značilnih za ljudsko pripovedništvo, s poudarkom na vilah in njihovi magični moči.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-11-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"90529488","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
This article is an analysis of Martin Walser’s novella Runaway Horse (1977) about the midlife crisis. It describes the search for meaning of a man in his mid-fifties, his imprisonment in futility and the illusion of a possible flight from this abyss. With this novella, Walser embarked on the broad field of philosophy, the ambiguity of postmodern existence and the questioning of traditional lifestyles. In addition, Walser is one of the first writers to artistically address the challenges and crises of age-especially in times of demographic change and the “aging of society,” a highly controversial topic. The question that runs through Walser’s novella is: how to live and how to love? Walser does not offer simple answers to all these questions, but he exacerbates the problems that we perceive only vaguely in our everyday life, at the highest level in literature and philosophy. That is why Walser’s characters appear so credible and why Runaway Horse represents a palpable example of the expressive power of literature.
{"title":"The Search for Meaning and the Illusion of Escaping: Martin Walser’s Runaway Horse – a Novella about the Midlife Crisis","authors":"Sabina Osmanović","doi":"10.3986/pkn.v43.i3.11","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i3.11","url":null,"abstract":"This article is an analysis of Martin Walser’s novella Runaway Horse (1977) about the midlife crisis. It describes the search for meaning of a man in his mid-fifties, his imprisonment in futility and the illusion of a possible flight from this abyss. With this novella, Walser embarked on the broad field of philosophy, the ambiguity of postmodern existence and the questioning of traditional lifestyles. In addition, Walser is one of the first writers to artistically address the challenges and crises of age-especially in times of demographic change and the “aging of society,” a highly controversial topic. The question that runs through Walser’s novella is: how to live and how to love? Walser does not offer simple answers to all these questions, but he exacerbates the problems that we perceive only vaguely in our everyday life, at the highest level in literature and philosophy. That is why Walser’s characters appear so credible and why Runaway Horse represents a palpable example of the expressive power of literature.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-11-08","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"84965697","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Razprava se ukvarja s poezijo Tomaža Šalamuna, in sicer skuša ovrednotiti njegov izjemno obsežen pesniški korpus v celoti. Najprej ponuja kratek (nepopoln) pregled pomembnejših kritiških in literarnozgodovinskih ocen Šalamunove poezije, potem pa analizira njegovo afiniteto do religioznega diskurza, ki ga ustvarjalno vpleta v svoje pogosto disjunktivne pesniške kompozicije. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali gre tu v temelju za izrekanje neke religiozne izkušnje oziroma hrepenenja po njej in s tem za poezijo, ki izreka neki »metafizični« smisel, ali pa gre samo za simulacijo religioznega jezika in tako za »poezijo površine« v neoavantgardnem ključu? Ob pomoči Derridajevega koncepta »neodločljivosti« članek pokaže, da je Šalamunova poezija strukturirana tako, da se je nemogoče odločiti tako za eno kot za drugo opcijo. Na koncu članek opozarja na to, da je Šalamun pomembno vplival tudi na srbsko pesniško od sedemdesetih let 20. stoletja naprej. Kratka analiza pesmi »Šalamun« Nenada Jovanovića ponuja spodbudo za ta slabo raziskani literarni vpliv slovenske literaturo na srbsko.
{"title":"Neodločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna","authors":"Alen Širca","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.05","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.05","url":null,"abstract":"Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Razprava se ukvarja s poezijo Tomaža Šalamuna, in sicer skuša ovrednotiti njegov izjemno obsežen pesniški korpus v celoti. Najprej ponuja kratek (nepopoln) pregled pomembnejših kritiških in literarnozgodovinskih ocen Šalamunove poezije, potem pa analizira njegovo afiniteto do religioznega diskurza, ki ga ustvarjalno vpleta v svoje pogosto disjunktivne pesniške kompozicije. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali gre tu v temelju za izrekanje neke religiozne izkušnje oziroma hrepenenja po njej in s tem za poezijo, ki izreka neki »metafizični« smisel, ali pa gre samo za simulacijo religioznega jezika in tako za »poezijo površine« v neoavantgardnem ključu? Ob pomoči Derridajevega koncepta »neodločljivosti« članek pokaže, da je Šalamunova poezija strukturirana tako, da se je nemogoče odločiti tako za eno kot za drugo opcijo. Na koncu članek opozarja na to, da je Šalamun pomembno vplival tudi na srbsko pesniško od sedemdesetih let 20. stoletja naprej. Kratka analiza pesmi »Šalamun« Nenada Jovanovića ponuja spodbudo za ta slabo raziskani literarni vpliv slovenske literaturo na srbsko.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"77796898","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Kasandra slovenskega pesnika in dramatika Borisa A. Novaka je nastala po avtorjevi izkušnji balkanskih vojn, zato ni presenetljivo, da ima družbenokritično perspektivo. V drami je izpostavljen pojav vojne travme in njene razrešitve v postsocialističnem kontekstu, to je v kontekstu razpada Jugoslavije. A drama na ozadju historičnih referenc obravnava individualno raven doživljanja vojnih dogodkov, vključno s posilstvi in uboji. Klasična starogrška zgodba je premeščena v sodobni čas, s čimer Novak izpostavi nadčasovnost travm, ki jih povzročajo vse vojne od Troje dalje. A Novakova drama se konča na nov način, in sicer s Kasandrinim odpuščanjem Agamemnonu. Razrešitev se izkaže za zanimivo, po eni strani zaradi svoje nepričakovanosti in izjemnosti, po drugi strani pa zaradi osredotočanja na subjektivni vidik pomiritve. V članku na teoretski podlagi kognitivne literarne vede, zlasti s pomočjo razlikovanja med kognitivno in emotivno empatijo, analiziram okoliščine, kognitivne mehanizme in socialno funkcijo Kasandrine odločitve, da odpusti Agamemnonu. Ta ima z evolucijsko-socialnega vidika sprva razdiralno oz. tekmovalno funkcijo, z osebnega vidika pa omogoča individualno samo-izpolnitev skozi ljubezen. Kot temeljno vprašanje Novakove drame se nazadnje izkaže sledeča dilema: ali je mogoče na ravni kognitivistične analize upravičiti bodisi individualno bodisi kolektivno premagovanje travme na Kasandrin način.
{"title":"Kognitivisitčna interpretacija družbene funkcije empatije v drami Kasandra Borisa A. Novaka","authors":"Igor Žunkovič","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.04","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.04","url":null,"abstract":"Kasandra slovenskega pesnika in dramatika Borisa A. Novaka je nastala po avtorjevi izkušnji balkanskih vojn, zato ni presenetljivo, da ima družbenokritično perspektivo. V drami je izpostavljen pojav vojne travme in njene razrešitve v postsocialističnem kontekstu, to je v kontekstu razpada Jugoslavije. A drama na ozadju historičnih referenc obravnava individualno raven doživljanja vojnih dogodkov, vključno s posilstvi in uboji. Klasična starogrška zgodba je premeščena v sodobni čas, s čimer Novak izpostavi nadčasovnost travm, ki jih povzročajo vse vojne od Troje dalje. A Novakova drama se konča na nov način, in sicer s Kasandrinim odpuščanjem Agamemnonu. Razrešitev se izkaže za zanimivo, po eni strani zaradi svoje nepričakovanosti in izjemnosti, po drugi strani pa zaradi osredotočanja na subjektivni vidik pomiritve. V članku na teoretski podlagi kognitivne literarne vede, zlasti s pomočjo razlikovanja med kognitivno in emotivno empatijo, analiziram okoliščine, kognitivne mehanizme in socialno funkcijo Kasandrine odločitve, da odpusti Agamemnonu. Ta ima z evolucijsko-socialnega vidika sprva razdiralno oz. tekmovalno funkcijo, z osebnega vidika pa omogoča individualno samo-izpolnitev skozi ljubezen. Kot temeljno vprašanje Novakove drame se nazadnje izkaže sledeča dilema: ali je mogoče na ravni kognitivistične analize upravičiti bodisi individualno bodisi kolektivno premagovanje travme na Kasandrin način.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"76517816","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Članek obravnava pojav jezuitske dramatike, ki zajema vso dramsko dejavnost jezuitov znotraj njihovih kolegijev, tako adaptacije starejših (antičnih in humanističnih) dramskih besedil kot tudi njihove avtorske drame, tako šolske kot verske predstave ne glede na mesto uprizoritve (avditorij, učilnica, šolska avla, cerkev, šolsko dvorišče, ulica itd.). V prvem delu se osredotoča na opredelitev jezuitske dramatike, kot jo je mogoče razbrati iz temeljnih dokumentov jezuitskega reda: Ustanovnih listin Družbe Jezusove, Konstitucij Družbe Jezusove, Načrta in ureditve študija Družbe Jezusove in Pravil Družbe Jezusove. V nadaljevanju predstavi glavne teoretike dramatike iz jezuitskih vrst od začetkov do razpustitve reda (Jakob Pontanus, Martin Delrio, Antonio Possevino, Alessandro Donati, Jakob Masen, Athanasius Kircher, Nicolaus Avancini, Claude-François Menestrier, Franz Lang in Franz Neumayr), njihovo načelno izhodišče v antični teoriji drame in naslonitev na humanistično šolsko ter srednjeveško duhovno dramo. Prikaže prilagoditev omenjenih modelov jezuitskim vzgojnim, didaktičnim in katehetičnim potrebam ter duhu časa, v katerem je jezuitska drama nastala in se razvijala. Opozori na glavno posebnost jezuitske dramatike, željo po vplivanju na čute gledalcev, ki se kaže v njihovi naklonjenosti avdiovizualnim učinkom, emblemom, simbolom, personifikacijam in alegorijam. Ob tem prispevek poudari, da je duhovni temelj takšnega dojemanja dramatike treba iskati v Duhovnih vajah ustanovitelja reda, sv. Ignacija Lojolskega. V njih je kot glavna cilja jezuitskega reda izpostavil odvračanje ljudi od greha in spodbujanje h kreposti.
{"title":"Teoretska opredelitev in vloga dramatike v jezuitskem redovnem ustroju","authors":"Monika Deželak Trojar","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.07","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.07","url":null,"abstract":"Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Članek obravnava pojav jezuitske dramatike, ki zajema vso dramsko dejavnost jezuitov znotraj njihovih kolegijev, tako adaptacije starejših (antičnih in humanističnih) dramskih besedil kot tudi njihove avtorske drame, tako šolske kot verske predstave ne glede na mesto uprizoritve (avditorij, učilnica, šolska avla, cerkev, šolsko dvorišče, ulica itd.). V prvem delu se osredotoča na opredelitev jezuitske dramatike, kot jo je mogoče razbrati iz temeljnih dokumentov jezuitskega reda: Ustanovnih listin Družbe Jezusove, Konstitucij Družbe Jezusove, Načrta in ureditve študija Družbe Jezusove in Pravil Družbe Jezusove. V nadaljevanju predstavi glavne teoretike dramatike iz jezuitskih vrst od začetkov do razpustitve reda (Jakob Pontanus, Martin Delrio, Antonio Possevino, Alessandro Donati, Jakob Masen, Athanasius Kircher, Nicolaus Avancini, Claude-François Menestrier, Franz Lang in Franz Neumayr), njihovo načelno izhodišče v antični teoriji drame in naslonitev na humanistično šolsko ter srednjeveško duhovno dramo. Prikaže prilagoditev omenjenih modelov jezuitskim vzgojnim, didaktičnim in katehetičnim potrebam ter duhu časa, v katerem je jezuitska drama nastala in se razvijala. Opozori na glavno posebnost jezuitske dramatike, željo po vplivanju na čute gledalcev, ki se kaže v njihovi naklonjenosti avdiovizualnim učinkom, emblemom, simbolom, personifikacijam in alegorijam. Ob tem prispevek poudari, da je duhovni temelj takšnega dojemanja dramatike treba iskati v Duhovnih vajah ustanovitelja reda, sv. Ignacija Lojolskega. V njih je kot glavna cilja jezuitskega reda izpostavil odvračanje ljudi od greha in spodbujanje h kreposti.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"80017949","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Prispevek obravnava sodobno avstralsko staroselsko poezijo in še posebej pesniško zbirko Temne skrivnosti Jeanine Leane. Z razcvetom sredi osemdesetih let 20. stoletja je avstralska staroselska poezija postala pomemben medij za artikulacijo kritičnih misli staroselcev. Z edukativno in zdravilno vlogo, ki jo opravlja s poseganjem v navidezno neukinljiva binarna nasprotja avtoritativnega diskurza, predstavitvijo zamolčane avstralske zgodovine in zahtevo po spremembah, je ta poezija postala del produkcije, ki je bila do nedavnega v izključni domeni Evropejcev. Z izhodiščem v kritiški misli o pomembni družbeni vlogi književnih besedil in opirajoč se na kritiko koncepta evropocentrizma, pričujoči članek raziskuje, kako Leane s problematizacijo stereotipov kot glavne strategije kolonialnega diskurza intervenira v javno dinamiko rasne separacije in destabilizira domneve o legitimnosti reprodukcije kolonialnih razlik. Končna ugotovitev je, da njen pesniški svet opravlja osebno in kolektivno opolnomočenje avstralskih staroselcev in ustvarja pogoje za boljšo kvaliteto medrasnih odnosov.
{"title":"Preoblikovanje identitet v Temnih skrivnostih avstralske staroselske pesnice Jeanine Leane","authors":"Danica Čerče","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.10","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.10","url":null,"abstract":"Prispevek obravnava sodobno avstralsko staroselsko poezijo in še posebej pesniško zbirko Temne skrivnosti Jeanine Leane. Z razcvetom sredi osemdesetih let 20. stoletja je avstralska staroselska poezija postala pomemben medij za artikulacijo kritičnih misli staroselcev. Z edukativno in zdravilno vlogo, ki jo opravlja s poseganjem v navidezno neukinljiva binarna nasprotja avtoritativnega diskurza, predstavitvijo zamolčane avstralske zgodovine in zahtevo po spremembah, je ta poezija postala del produkcije, ki je bila do nedavnega v izključni domeni Evropejcev. Z izhodiščem v kritiški misli o pomembni družbeni vlogi književnih besedil in opirajoč se na kritiko koncepta evropocentrizma, pričujoči članek raziskuje, kako Leane s problematizacijo stereotipov kot glavne strategije kolonialnega diskurza intervenira v javno dinamiko rasne separacije in destabilizira domneve o legitimnosti reprodukcije kolonialnih razlik. Končna ugotovitev je, da njen pesniški svet opravlja osebno in kolektivno opolnomočenje avstralskih staroselcev in ustvarja pogoje za boljšo kvaliteto medrasnih odnosov.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"80179305","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Razprava obravnava teoretske in zgodovinske vidike avtorskega prava v obdobju Habsburške monarhije na primeru nedovoljene gledališke priredbe romana Aloisa Jiráska Pasjeglavci (Psohlavci), ki jo je 1899 pod naslovom Jan Sladký Kozina napisal in uprizoril Jan Baptist Kühnl (1849–1904), dramatik, prevajalec in eden prvih plagiatorjev v zgodovini češke književnosti. Leta 1899 je Jirásek dobil tožbo proti nezakoniti uprizoritvi na podlagi cesarskega zakona št. 197/1895 o zaščiti avtorskih pravic za literarna, umetniška in fotografska dela, ki je nadgradil cesarski patent iz leta 1846 (nekatere formulacije v njem so prešle v avtorsko pravo neodvisne Češkoslovaške). Toda leta 1920 sta Kühnlovi vdova Marie in hči Marie Luisa igro izdali v knjižni obliki, pri čemer sta besedilo iz leta 1899 le jezikovno posodobili. Jirásek je l. 1921 dobil še eno tožbo proti plagiatorstvu, ki kaže na pomen avtorskih pravic kot manifestacije duhovne, nesnovne lastnine, ki jo je treba pravno zaščititi, z literarnega vidika pa demonstrira primer plagiata kot neinventivne imitacije, ki si izposoja »celotno zgradbo, romaneskno zgodbo in posamezne sestavine« literarnega dela.
{"title":"Avtorske pravice v češki literaturi na prelomu 19. in 20. stoletja: Jiráskov spor za Pasjeglavce","authors":"Miloš Zelenka","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.08","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.08","url":null,"abstract":"Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Razprava obravnava teoretske in zgodovinske vidike avtorskega prava v obdobju Habsburške monarhije na primeru nedovoljene gledališke priredbe romana Aloisa Jiráska Pasjeglavci (Psohlavci), ki jo je 1899 pod naslovom Jan Sladký Kozina napisal in uprizoril Jan Baptist Kühnl (1849–1904), dramatik, prevajalec in eden prvih plagiatorjev v zgodovini češke književnosti. Leta 1899 je Jirásek dobil tožbo proti nezakoniti uprizoritvi na podlagi cesarskega zakona št. 197/1895 o zaščiti avtorskih pravic za literarna, umetniška in fotografska dela, ki je nadgradil cesarski patent iz leta 1846 (nekatere formulacije v njem so prešle v avtorsko pravo neodvisne Češkoslovaške). Toda leta 1920 sta Kühnlovi vdova Marie in hči Marie Luisa igro izdali v knjižni obliki, pri čemer sta besedilo iz leta 1899 le jezikovno posodobili. Jirásek je l. 1921 dobil še eno tožbo proti plagiatorstvu, ki kaže na pomen avtorskih pravic kot manifestacije duhovne, nesnovne lastnine, ki jo je treba pravno zaščititi, z literarnega vidika pa demonstrira primer plagiata kot neinventivne imitacije, ki si izposoja »celotno zgradbo, romaneskno zgodbo in posamezne sestavine« literarnega dela.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"73472964","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Numerous Serbian novels of the 1980s and 1990s turned to the treatment of an older, allegedly forgotten history which encompasses the premodern period from the Middle Ages to the Enlightenment. It seems that this shift was accompanied by a political idealism and national-emancipatory zeal after the breakup of socialist Yugoslavia and its cultural politics. This paper will critically examine three extremely successful examples of historical postmodernism in contemporary Serbian literature: Milorad Pavić’s Dictionary of the Khazars (1984), Radoslav Petković’s Destiny, Annotated (1993) and Goran Petrović’s Opsada crkve Svetog Spasa (The Siege of the Church of Holy Salvation, 1997). This “historical turn” of historical postmodernism could be interpreted both as a deceptive attempt to return to the roots and as distinct archaeology with which writing seeks to examine the contemporary unsafe ground of the political, cultural and economic transition from the socialist system to democracy and capitalism. Actually, it seems that this kind of “reconstructive” novelistic approach, which can be seen as a deliberate postmodern double-coding, could be understood as a search for Serbian cultural capital that can be easily—perhaps too easily—found in the distant past. On the other side, the paper analyses “deconstructive” novels, like David Albahari’s Bait (1996), Vladimir Tasić’s Kiša i hartija (Rain and Paper, 2004) and Slobodan Tišma’s Bernardijeva soba (Bernardi’s Room, 2011). The novels from this camp demonstrate that the complexity connected with the demise of meta-narratives is not easy to represent in a work of literature. Through the figure of a weak subject, the “deconstructive” novel is able to imprint itself into the unknown, to disrupt codes, to cross the border and the wall of the symbolic order of capitalism and socialism and their production of desire. At the end of the paper, the paradoxes inherent in both these types of writing are presented.
{"title":"The Serbian Novel After the End of Utopia: “Reconstructive” versus “Deconstructive” Writing?","authors":"V. Gvozden","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.02","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.02","url":null,"abstract":"Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) Numerous Serbian novels of the 1980s and 1990s turned to the treatment of an older, allegedly forgotten history which encompasses the premodern period from the Middle Ages to the Enlightenment. It seems that this shift was accompanied by a political idealism and national-emancipatory zeal after the breakup of socialist Yugoslavia and its cultural politics. This paper will critically examine three extremely successful examples of historical postmodernism in contemporary Serbian literature: Milorad Pavić’s Dictionary of the Khazars (1984), Radoslav Petković’s Destiny, Annotated (1993) and Goran Petrović’s Opsada crkve Svetog Spasa (The Siege of the Church of Holy Salvation, 1997). This “historical turn” of historical postmodernism could be interpreted both as a deceptive attempt to return to the roots and as distinct archaeology with which writing seeks to examine the contemporary unsafe ground of the political, cultural and economic transition from the socialist system to democracy and capitalism. Actually, it seems that this kind of “reconstructive” novelistic approach, which can be seen as a deliberate postmodern double-coding, could be understood as a search for Serbian cultural capital that can be easily—perhaps too easily—found in the distant past. On the other side, the paper analyses “deconstructive” novels, like David Albahari’s Bait (1996), Vladimir Tasić’s Kiša i hartija (Rain and Paper, 2004) and Slobodan Tišma’s Bernardijeva soba (Bernardi’s Room, 2011). The novels from this camp demonstrate that the complexity connected with the demise of meta-narratives is not easy to represent in a work of literature. Through the figure of a weak subject, the “deconstructive” novel is able to imprint itself into the unknown, to disrupt codes, to cross the border and the wall of the symbolic order of capitalism and socialism and their production of desire. At the end of the paper, the paradoxes inherent in both these types of writing are presented.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"76449566","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) This article provides an analysis of the background, processes, and functions of mythological transformations found in the poem “The Tyger” by William Blake and the cycle of poems “There Was a Tiger Here” (“Tu je bil tiger”) by Gregor Strniša. It elaborates on the various levels of analogies between the poetic and semantic aspects on the creation of mythopoetic world, along with the specificities revealed in the relations between Blake’s romantic visions and Strniša’s modern perspectives, in the domains for the following aspects: 1. General poetic features; 2. The analysis of symbolic systems; 3. The nature and functions of spatio-temporal relations; 4. The significance of an image of a tiger in the quest for gaining knowledge of divine thought, eternity, transience and death. Therefore, apart from placing emphasis on the significance of Blake’s mystical tendencies, the purpose of this work is to demonstrate that the poetry of Gregor Strniša is ranked among the world’s greatest literature, considering the fact that it is perceived as an original poetic vision which has contributed to the creation of innovations in the context of modern mythological transformations.
Primerjalna književnost(卢布尔雅那)43.2(2020)本文分析了威廉·布莱克的诗歌《老虎》和格雷戈尔的诗歌《这里有一只老虎》(“Tu je bil Tiger”)循环Strniša中神话转换的背景、过程和功能。论述了神话世界的创造在诗性和语义性方面的不同层次的类比，以及布莱克的浪漫主义视域与Strniša的现代视域之间关系的特殊性，主要表现在以下几个方面:一般诗歌特征;2. 符号系统分析;3.时空关系的性质与功能;4. 老虎的形象在寻求获得神圣思想、永恒、短暂和死亡的知识方面的意义。因此，除了强调布莱克神秘主义倾向的重要性之外，本文的目的是证明格雷戈尔Strniša的诗歌是世界上最伟大的文学之一，考虑到它被认为是一种原创的诗歌愿景，有助于在现代神话转型的背景下创造创新。
{"title":"Mythological Transformations in the Poem “The Tyger” by William Blake and the Cycle “There Was a Tiger Here” by Gregor Strniša","authors":"Dušan Živković","doi":"10.3986/pkn.v43.i2.11","DOIUrl":"https://doi.org/10.3986/pkn.v43.i2.11","url":null,"abstract":"Primerjalna književnost (Ljubljana) 43.2 (2020) This article provides an analysis of the background, processes, and functions of mythological transformations found in the poem “The Tyger” by William Blake and the cycle of poems “There Was a Tiger Here” (“Tu je bil tiger”) by Gregor Strniša. It elaborates on the various levels of analogies between the poetic and semantic aspects on the creation of mythopoetic world, along with the specificities revealed in the relations between Blake’s romantic visions and Strniša’s modern perspectives, in the domains for the following aspects: 1. General poetic features; 2. The analysis of symbolic systems; 3. The nature and functions of spatio-temporal relations; 4. The significance of an image of a tiger in the quest for gaining knowledge of divine thought, eternity, transience and death. Therefore, apart from placing emphasis on the significance of Blake’s mystical tendencies, the purpose of this work is to demonstrate that the poetry of Gregor Strniša is ranked among the world’s greatest literature, considering the fact that it is perceived as an original poetic vision which has contributed to the creation of innovations in the context of modern mythological transformations.","PeriodicalId":52032,"journal":{"name":"Primerjalna Knjizevnost","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2020-09-09","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"87894714","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":3,"RegionCategory":"文学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：