Ana Karin Kozjek, Špela Kranjc, Petra Vidmar, Andraž Jahič, Primož Burkat, Bojan Knap, Martin Natlačen, Nada Rotovnik Kozjek
Izobraževalna pot študentov medicine je dolgotrajna in zahtevna. Usklajevanje študijskih obveznosti, obštudijskih dejavnosti in skrbi za zdravje je lahko za mlade velik izziv, za katerega so posamezniki različno dobro opremljeni. Naš narativni pregledni članek povzema doslej znane raziskave o vplivu študija medicine na dejavnike življenjskega sloga in determinante zdravja ter s tem na telesno in duševno zdravje posameznika. Raziskave glede vpliva teh dejavnikov smo pridobili prek iskalnih nizov s ključnimi besedami. Ugotovili smo, da nekakovostna, nezadostna in neredna prehrana v kombinaciji s pomanjkanjem telesne dejavnosti in sedečim slogom življenja vpliva na neželene spremembe telesne sestave ter poveča tveganje za razvoj presnovnih motenj ter akutnih in kroničnih zdravstvenih težav. Zdravstvene težave dodatno poglablja tudi pomanjkanje spanja in kronični stres zaradi zahtev študija, kar lahko vodi tudi v razvoj duševnih motenj. Vse to ne prispeva le k zmanjšanju študijskega uspeha študentov, temveč tudi do zdravstvenih težav številnih mladih, ki se že na začetku svoje zahtevne kariere soočajo z njimi. V Sloveniji zaenkrat nimamo sistematičnih raziskav, ki bi omogočale oceno vpliva dejavnikov življenjskega sloga in kroničnega stresa na zdravje slovenskih študentov medicine.
{"title":"Narativni pregled literature o vplivu študija medicine na dejavnike življenjskega sloga in zdravje študentov medicine","authors":"Ana Karin Kozjek, Špela Kranjc, Petra Vidmar, Andraž Jahič, Primož Burkat, Bojan Knap, Martin Natlačen, Nada Rotovnik Kozjek","doi":"10.6016/zdravvestn.3356","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3356","url":null,"abstract":"Izobraževalna pot študentov medicine je dolgotrajna in zahtevna. Usklajevanje študijskih obveznosti, obštudijskih dejavnosti in skrbi za zdravje je lahko za mlade velik izziv, za katerega so posamezniki različno dobro opremljeni. Naš narativni pregledni članek povzema doslej znane raziskave o vplivu študija medicine na dejavnike življenjskega sloga in determinante zdravja ter s tem na telesno in duševno zdravje posameznika. Raziskave glede vpliva teh dejavnikov smo pridobili prek iskalnih nizov s ključnimi besedami. Ugotovili smo, da nekakovostna, nezadostna in neredna prehrana v kombinaciji s pomanjkanjem telesne dejavnosti in sedečim slogom življenja vpliva na neželene spremembe telesne sestave ter poveča tveganje za razvoj presnovnih motenj ter akutnih in kroničnih zdravstvenih težav. Zdravstvene težave dodatno poglablja tudi pomanjkanje spanja in kronični stres zaradi zahtev študija, kar lahko vodi tudi v razvoj duševnih motenj. Vse to ne prispeva le k zmanjšanju študijskega uspeha študentov, temveč tudi do zdravstvenih težav številnih mladih, ki se že na začetku svoje zahtevne kariere soočajo z njimi. V Sloveniji zaenkrat nimamo sistematičnih raziskav, ki bi omogočale oceno vpliva dejavnikov življenjskega sloga in kroničnega stresa na zdravje slovenskih študentov medicine.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"25 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-06-30","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"79736081","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Anja Plemenitaš Ilješ, Maja Drobnič Radobuljac, B. Kores Plesničar, P. Pregelj, B. Škodlar, Tea Terzič, Jurij Bon
Depression is a common mental disorder with a high burden of disease worldwide and requires effective treatment. On behalf of the General Advisory Council for Psychiatry, clinical recommendations were formed to help clinicians make decisions to improve the treatment of patients with unipolar depressive disorder; several international guidelines served as the basis for developing these recommendations. In terms of therapeutic approaches, pharmacological treatment is discussed with additional recommendations on the management of a partial response to treatment and treatment resistance. Psychotherapy, psychoeducation, and other psychosocial approaches represent non-pharmacological interventions for the treatment of depressive disorder. Biological methods for treating depression include non-invasive brain stimulation methods. The second part of the recommendations addresses special populations: children and adolescents, the elderly, and the treatment of depression in the perinatal period.
{"title":"Recommendations for treatmenf of unipolar depressive disorder","authors":"Anja Plemenitaš Ilješ, Maja Drobnič Radobuljac, B. Kores Plesničar, P. Pregelj, B. Škodlar, Tea Terzič, Jurij Bon","doi":"10.6016/zdravvestn.3431","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3431","url":null,"abstract":"Depression is a common mental disorder with a high burden of disease worldwide and requires effective treatment. On behalf of the General Advisory Council for Psychiatry, clinical recommendations were formed to help clinicians make decisions to improve the treatment of patients with unipolar depressive disorder; several international guidelines served as the basis for developing these recommendations. In terms of therapeutic approaches, pharmacological treatment is discussed with additional recommendations on the management of a partial response to treatment and treatment resistance. Psychotherapy, psychoeducation, and other psychosocial approaches represent non-pharmacological interventions for the treatment of depressive disorder. Biological methods for treating depression include non-invasive brain stimulation methods. The second part of the recommendations addresses special populations: children and adolescents, the elderly, and the treatment of depression in the perinatal period.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"10 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-06-14","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"87152003","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Deksmedetomidin je učinkovina, ki jo že več kot 10 let uporabljamo za sediranje in analgezijo. Je zelo močan agonist adrenergičnih receptorjev α2. Učinkovit je pri varčevanju z opioidi, tudi pri t. i. brezopioidni anesteziji (angl. opioid-free anesthesy, OFA), in okrepi analgezijo. Klinične izkušnje so pokazale, da je učinkovit tudi pri obvladovanju delirija pri bolnikih v enotah za intenzivno terapijo (EIT). Izkazal se je tudi kot odlična alternativa ostalim sedativom in analgetikom, kot sta midazolam in remifentanil. V prispevku predstavljamo primer obvladovanja delirija z deksmedetomidinom pri bolnici v paliativni oskrbi. Opisano področje uporabe je še v veliki meri neraziskano in odpira nove možnosti uporabe deksmedetomidina. Ugotavljamo, da bi deksmedetomidin glede na njegove farmakološke lastnosti lahko uporabljali bolj pogosto kot doslej in se poleg klasičnega dajanja v veno začeli posluževati tudi alternativnih, a še ne priporočenih poti, npr. v nos in pod kožo. Potrebne so nadaljnje raziskave tega področja uporabe deksmedetomidina.
{"title":"Uporaba deksmedetomidina v paliativni medicini: prikaz primera","authors":"Iztok Potočnik, Helena Lenasi, Branka Stražišar","doi":"10.6016/zdravvestn.3395","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3395","url":null,"abstract":"Deksmedetomidin je učinkovina, ki jo že več kot 10 let uporabljamo za sediranje in analgezijo. Je zelo močan agonist adrenergičnih receptorjev α2. Učinkovit je pri varčevanju z opioidi, tudi pri t. i. brezopioidni anesteziji (angl. opioid-free anesthesy, OFA), in okrepi analgezijo. Klinične izkušnje so pokazale, da je učinkovit tudi pri obvladovanju delirija pri bolnikih v enotah za intenzivno terapijo (EIT). Izkazal se je tudi kot odlična alternativa ostalim sedativom in analgetikom, kot sta midazolam in remifentanil. V prispevku predstavljamo primer obvladovanja delirija z deksmedetomidinom pri bolnici v paliativni oskrbi. Opisano področje uporabe je še v veliki meri neraziskano in odpira nove možnosti uporabe deksmedetomidina. Ugotavljamo, da bi deksmedetomidin glede na njegove farmakološke lastnosti lahko uporabljali bolj pogosto kot doslej in se poleg klasičnega dajanja v veno začeli posluževati tudi alternativnih, a še ne priporočenih poti, npr. v nos in pod kožo. Potrebne so nadaljnje raziskave tega področja uporabe deksmedetomidina.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"37 8 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-05-23","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"77517082","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Nataša Kos, Maruša Brcar, Marko Brcar, Tomaž Velnar
Izhodišča: Prizadetost ravnotežnega sistema se pri bolnikih med izvajanjem funkcionalne hoje kaže kot kombinacija zaznavnih, okulomotoričnih, posturalnih ter avtonomnih simptomov. Namen raziskave je bil ugotoviti učinke specifične ravnotežne rehabilitacije na izboljšanje izvedbe bolnikove hoje. Metode: Raziskava je potekala prospektivno. Vključenih je bilo 40 bolnikov, ki so imeli po operaciji procesa v zadnji lobanjski kotanji motnje statičnega in dinamičnega ravnotežja. Razdeljeni so bili v 2 skupini. Vsi so bili med hospitalizacijo vključeni v program ravnotežne rehabilitacije. Ob odpustu so bolniki v interventni vadbeni skupini izvajali specifično dinamično ravnotežno vadbo v domačem okolju, bolniki iz kontrolne skupine vaj v domačem okolju niso izvajali. Za oceno ravnotežja in primerjavo med skupinama smo uporabili Lestvico za oceno funkcionalnosti hoje (FGA). Bolnike smo ocenili ob odpustu in 3 mesece po odpustu iz bolnišnice. Rezultati: V interventni vadbeni skupini je sodelovalo 15 žensk in 5 moških s povprečno starostjo 45 let; v kontrolni skupini brez vadbe pa je sodelovalo 7 žensk in 13 moških s povprečno starostjo 50 let. Najmanjšo klinično pomembno spremembo med dvema ocenama FGA, ki je znašala 5 točk, je preseglo 17 bolnikov v interventni vadbeni skupini in 14 bolnikov v skupini, ki vadbe ni opravljala. Napredek FGA se je med skupinama tudi statistično značilno razlikoval (p=0,034). V času hospitalizacije ni prišlo do padcev. Po 3 mesecih je v vadbeni skupini padec utrpelo 7 bolnikov, v skupini brez vadbe pa 12 bolnikov. Zaključek: Tri mesece po odpustu smo pri bolnikih v interventni vadbeni skupini ugotovili statistično pomembno izboljšanje pri izvedbi ravnotežno zahtevnejših funkcionalnih nalog med hojo in zmanjšano ogroženost za padec.
{"title":"Učinki zgodnje ravnotežne rehabilitacije na funkcionalno izvedbo hoje pri bolnikih z motnjami ravnotežja po operaciji tumorja v zadnji lobanjski kotanji","authors":"Nataša Kos, Maruša Brcar, Marko Brcar, Tomaž Velnar","doi":"10.6016/zdravvestn.3364","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3364","url":null,"abstract":"Izhodišča: Prizadetost ravnotežnega sistema se pri bolnikih med izvajanjem funkcionalne hoje kaže kot kombinacija zaznavnih, okulomotoričnih, posturalnih ter avtonomnih simptomov. Namen raziskave je bil ugotoviti učinke specifične ravnotežne rehabilitacije na izboljšanje izvedbe bolnikove hoje. \u0000Metode: Raziskava je potekala prospektivno. Vključenih je bilo 40 bolnikov, ki so imeli po operaciji procesa v zadnji lobanjski kotanji motnje statičnega in dinamičnega ravnotežja. Razdeljeni so bili v 2 skupini. Vsi so bili med hospitalizacijo vključeni v program ravnotežne rehabilitacije. Ob odpustu so bolniki v interventni vadbeni skupini izvajali specifično dinamično ravnotežno vadbo v domačem okolju, bolniki iz kontrolne skupine vaj v domačem okolju niso izvajali. Za oceno ravnotežja in primerjavo med skupinama smo uporabili Lestvico za oceno funkcionalnosti hoje (FGA). Bolnike smo ocenili ob odpustu in 3 mesece po odpustu iz bolnišnice. \u0000Rezultati: V interventni vadbeni skupini je sodelovalo 15 žensk in 5 moških s povprečno starostjo 45 let; v kontrolni skupini brez vadbe pa je sodelovalo 7 žensk in 13 moških s povprečno starostjo 50 let. Najmanjšo klinično pomembno spremembo med dvema ocenama FGA, ki je znašala 5 točk, je preseglo 17 bolnikov v interventni vadbeni skupini in 14 bolnikov v skupini, ki vadbe ni opravljala. Napredek FGA se je med skupinama tudi statistično značilno razlikoval (p=0,034). V času hospitalizacije ni prišlo do padcev. Po 3 mesecih je v vadbeni skupini padec utrpelo 7 bolnikov, v skupini brez vadbe pa 12 bolnikov. \u0000Zaključek: Tri mesece po odpustu smo pri bolnikih v interventni vadbeni skupini ugotovili statistično pomembno izboljšanje pri izvedbi ravnotežno zahtevnejših funkcionalnih nalog med hojo in zmanjšano ogroženost za padec.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"5 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-05-23","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"78663682","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
A. Zupan Mežnar, Jan Alatič, Jus Ksela, M. Miklič, M. Jan, F. Naji, D. Vokac, D. Žižek
Cardiac implantable electronic devices (CIEDs) are an established treatment option for arrhythmias, sudden cardiac death prevention, and heart failure. Approximately 1000 devices are implanted per million inhabitants in European countries each year. However, the main concern in patients with an indication for CIED implantation is frequently associated with comorbidities requiring antithrombotic medications. The invasive device implantation procedure represents a bleeding risk ranging from pocket hematoma to cardiac tamponade. On the other hand, temporary interruption of antithrombotic therapy increases the risk for thromboembolic events. Implanting CIEDs in patients on antithrombotic medications incites several clinical dilemmas of balancing thromboembolic risk against bleeding risk, as complications are associated with higher mortality rates in both aspects. The most common bleeding complication is pocket haematoma formation, which is associated with a prolonged hospital stay, higher cost, higher risk of pocket infection, and thus higher morbidity and mortality. Studies have shown that the heparin bridging strategy in patients on oral anticoagulants imposes a greater risk for pocket haematoma formation and no benefit in reducing thromboembolic events. Most procedures of CIED implantation can be performed safely with uninterrupted oral anticoagulants. Dual antiplatelet therapy increases the risk of pocket haematoma and should be avoided whenever possible.
{"title":"Antithrombotic management in patients undergoing cardiac implantable electronic device implantation","authors":"A. Zupan Mežnar, Jan Alatič, Jus Ksela, M. Miklič, M. Jan, F. Naji, D. Vokac, D. Žižek","doi":"10.6016/zdravvestn.3402","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3402","url":null,"abstract":"Cardiac implantable electronic devices (CIEDs) are an established treatment option for arrhythmias, sudden cardiac death prevention, and heart failure. Approximately 1000 devices are implanted per million inhabitants in European countries each year. However, the main concern in patients with an indication for CIED implantation is frequently associated with comorbidities requiring antithrombotic medications. The invasive device implantation procedure represents a bleeding risk ranging from pocket hematoma to cardiac tamponade. On the other hand, temporary interruption of antithrombotic therapy increases the risk for thromboembolic events. Implanting CIEDs in patients on antithrombotic medications incites several clinical dilemmas of balancing thromboembolic risk against bleeding risk, as complications are associated with higher mortality rates in both aspects. The most common bleeding complication is pocket haematoma formation, which is associated with a prolonged hospital stay, higher cost, higher risk of pocket infection, and thus higher morbidity and mortality. Studies have shown that the heparin bridging strategy in patients on oral anticoagulants imposes a greater risk for pocket haematoma formation and no benefit in reducing thromboembolic events. Most procedures of CIED implantation can be performed safely with uninterrupted oral anticoagulants. Dual antiplatelet therapy increases the risk of pocket haematoma and should be avoided whenever possible.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"13 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-05-16","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"85170688","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
T. Petreski, Metin Omerović, V. Nedog, M. Brvar, Ivan Sokolović
Digoxin is a cardiac glycoside that has been used for several decades to treat heart failure and atrial fibrillation. Several doctors prescribe it to their patients, although it is not the first choice for either condition. In rare cases, intoxication can occur, leading to life-threatening cardiac arrhythmias. Here we report the case of an 84-year-old Caucasian woman who presented to the emergency department with dyspnoea, cough, and bilateral lower limb oedema. Eight days prior to her presentation, she had been prescribed methyldigoxin. As the patient had undiagnosed dementia and was taking medication without supervision, she ingested toxic amounts of the drug. Electrocardiogram showed the presence of arrhythmia, which resolved after using digoxin-specific Fab antibody fragments. In elderly patients, special care should be exercised when prescribing drugs with narrow therapeutic windows.
{"title":"Severe digoxin intoxication: A case report of the use of digoxin-specific Fab antibody fragments","authors":"T. Petreski, Metin Omerović, V. Nedog, M. Brvar, Ivan Sokolović","doi":"10.6016/zdravvestn.3380","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3380","url":null,"abstract":"Digoxin is a cardiac glycoside that has been used for several decades to treat heart failure and atrial fibrillation. Several doctors prescribe it to their patients, although it is not the first choice for either condition. In rare cases, intoxication can occur, leading to life-threatening cardiac arrhythmias. Here we report the case of an 84-year-old Caucasian woman who presented to the emergency department with dyspnoea, cough, and bilateral lower limb oedema. Eight days prior to her presentation, she had been prescribed methyldigoxin. As the patient had undiagnosed dementia and was taking medication without supervision, she ingested toxic amounts of the drug. Electrocardiogram showed the presence of arrhythmia, which resolved after using digoxin-specific Fab antibody fragments. In elderly patients, special care should be exercised when prescribing drugs with narrow therapeutic windows.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"31 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-05-16","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"86768944","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
We present a patient with bilateral multifocal serous retinal detachments after multiple trauma in a car accident without preceding corticosteroid treatment. A 37-year-old patient was admitted to our hospital after he had suffered multiple body injuries in a car accident. After being woken from an induced coma, he complained of blurry vision in his left eye, so he underwent a complete ophthalmic examination – several serous retinal detachments were found at the posterior pole of both eyes, along with thickened choroids. As there was no intraocular inflammation, accelerated hypertension or other changes indicating other causes of serous retinal detachments, and since we observed a steady spontaneous subretinal fluid resorption, we classified our case as an atypical central serous chorioretinopathy. Alternatively, serous retinal detachments could have occurred due to transient alterations in choroidal circulation following cerebral injury. In conclusion, this case report adds new data on the occurrence of serous retinal detachments and discusses their possible aetiology in the trauma setting. Care must be taken not to miss any other underlying pathology needing treatment.
{"title":"Bilateral multifocal serous retinal detachments after multiple trauma: a case report","authors":"Barbara Podnar, Petra Zorman","doi":"10.6016/zdravvestn.3391","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3391","url":null,"abstract":"We present a patient with bilateral multifocal serous retinal detachments after multiple trauma in a car accident without preceding corticosteroid treatment. A 37-year-old patient was admitted to our hospital after he had suffered multiple body injuries in a car accident. After being woken from an induced coma, he complained of blurry vision in his left eye, so he underwent a complete ophthalmic examination – several serous retinal detachments were found at the posterior pole of both eyes, along with thickened choroids. As there was no intraocular inflammation, accelerated hypertension or other changes indicating other causes of serous retinal detachments, and since we observed a steady spontaneous subretinal fluid resorption, we classified our case as an atypical central serous chorioretinopathy. Alternatively, serous retinal detachments could have occurred due to transient alterations in choroidal circulation following cerebral injury. In conclusion, this case report adds new data on the occurrence of serous retinal detachments and discusses their possible aetiology in the trauma setting. Care must be taken not to miss any other underlying pathology needing treatment.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"25 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-05-10","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"82021225","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Katja Perdan Pirkmajer, Alojzija Hočevar, Sonja Praprotnik, Matija Tomšič, Katarina Osolnik, Iztok Holc, Artur Pahor, Klara Svenšek, David Lestan, Ž. Rotar
Vnetne revmatične bolezni so heterogena skupina bolezni, ki lahko prizadenejo tudi pljučni intersticij. Tako kot je pogostnost intersticijske pljučne bolezni (IPB) v okviru vnetnih revmatičnih bolezni variabilna, je tudi klinična slika zelo raznolika: od omejene nenapredujoče prizadetosti pljučnega intersticija do fulminantno potekajoče življenje ogrožajoče bolezni. Podatki za diagnosticiranje in zdravljenje IPB v sklopu vnetnih revmatičnih bolezni so razmeroma skopi. Temeljno zdravljenje praviloma predstavljajo imunomodulacijska zdravila. Nedavno so se jim pri progresivni pljučni fibrozi pridružili še protifibrotiki. Odločitev pri kom, kdaj in kako intenzivno zdraviti IPB pogosto predstavlja izziv. V prispevku podajamo sklepe multidisciplinarnega posvetovalnega sestanka slovenskih revmatologov in pulmologov, ki po mnenju avtorjev glede na dostopne podatke pomenijo dobro prakso pri obravnavi tovrstnih bolnikov. Osredinjamo se na bolnike s sistemskimi vezivnotkivnimi boleznimi in revmatoidnim artritisom.
{"title":"Mnenje posvetovalnega sestanka revmatologov in pulmologov glede obravnave bolnika s prizadetostjo pljučnega intersticija v sklopu vnetnih revmatičnih bolezni","authors":"Katja Perdan Pirkmajer, Alojzija Hočevar, Sonja Praprotnik, Matija Tomšič, Katarina Osolnik, Iztok Holc, Artur Pahor, Klara Svenšek, David Lestan, Ž. Rotar","doi":"10.6016/zdravvestn.3396","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3396","url":null,"abstract":"Vnetne revmatične bolezni so heterogena skupina bolezni, ki lahko prizadenejo tudi pljučni intersticij. Tako kot je pogostnost intersticijske pljučne bolezni (IPB) v okviru vnetnih revmatičnih bolezni variabilna, je tudi klinična slika zelo raznolika: od omejene nenapredujoče prizadetosti pljučnega intersticija do fulminantno potekajoče življenje ogrožajoče bolezni. Podatki za diagnosticiranje in zdravljenje IPB v sklopu vnetnih revmatičnih bolezni so razmeroma skopi. Temeljno zdravljenje praviloma predstavljajo imunomodulacijska zdravila. Nedavno so se jim pri progresivni pljučni fibrozi pridružili še protifibrotiki. Odločitev pri kom, kdaj in kako intenzivno zdraviti IPB pogosto predstavlja izziv. V prispevku podajamo sklepe multidisciplinarnega posvetovalnega sestanka slovenskih revmatologov in pulmologov, ki po mnenju avtorjev glede na dostopne podatke pomenijo dobro prakso pri obravnavi tovrstnih bolnikov. Osredinjamo se na bolnike s sistemskimi vezivnotkivnimi boleznimi in revmatoidnim artritisom.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"60 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-04-11","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"81109128","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Eva Drnovšek, Saša Anžej Doma, Aleša Kristan, Nataša Debeljak, Irena Preložnik Zupan
Eritrocitoza je stanje povečane skupne mase eritrocitov, ki se pojavi zaradi zelo heterogenih vzrokov. Bolniki so lahko brez simptomov ali pa imajo simptome in znake povečane viskoznosti krvi. Pri obravnavi bolnika z eritrocitozo uporabljamo diagnostični algoritem, ki omogoča opredelitev vzroka eritrocitoze in ustreznega zdravljenja. V prvem koraku potrjujemo absolutno eritrocitozo s koncentracijo hemoglobina (Hb) > 185 g/L in/ali hematokritom (Ht) > 0,52 za moške ter s Hb > 165 g/L in/ali Ht > 0,48 za ženske. V drugem koraku hkrati izključujemo pravo policitemijo in iščemo sekundarne pridobljene vzroke eritrocitoze, kot so bolezni pljuč, srca, ledvic, tumorji z neustreznim izločanjem eritropoetina. Omeniti velja, da je po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) diagnosticiranje prave policitemije ob ustrezni klinični sliki določeno že pri nižjih vrednostih, natančneje ob Hb > 165 g/L ali Ht > 0,49 za moške ter Hb > 160 g/L ali Ht > 0,48 za ženske. V tretjem koraku bolnike, ki nam jih ni uspelo opredeliti kljub natančnim diagnostičnim preiskavam, napotimo na genetsko testiranje za opredelitev prirojene eritrocitoze. Ko izključimo pravo policitemijo, sekundarno pridobljeno in prirojeno eritrocitozo, ostane skupina oseb s t. i. idiopatsko eritrocitozo. Priporočeno zdravljenje je odvisno od vzroka eritrocitoze, najpogosteje pa vključuje jemanje acetilsalicilne kisline in ustrezno zniževanje hematokrita z venepunkcijami ob rednih kontrolah krvne slike.
{"title":"Obravnava bolnikov z neklonsko eritrocitozo","authors":"Eva Drnovšek, Saša Anžej Doma, Aleša Kristan, Nataša Debeljak, Irena Preložnik Zupan","doi":"10.6016/zdravvestn.3369","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3369","url":null,"abstract":"Eritrocitoza je stanje povečane skupne mase eritrocitov, ki se pojavi zaradi zelo heterogenih vzrokov. Bolniki so lahko brez simptomov ali pa imajo simptome in znake povečane viskoznosti krvi. Pri obravnavi bolnika z eritrocitozo uporabljamo diagnostični algoritem, ki omogoča opredelitev vzroka eritrocitoze in ustreznega zdravljenja. V prvem koraku potrjujemo absolutno eritrocitozo s koncentracijo hemoglobina (Hb) > 185 g/L in/ali hematokritom (Ht) > 0,52 za moške ter s Hb > 165 g/L in/ali Ht > 0,48 za ženske. V drugem koraku hkrati izključujemo pravo policitemijo in iščemo sekundarne pridobljene vzroke eritrocitoze, kot so bolezni pljuč, srca, ledvic, tumorji z neustreznim izločanjem eritropoetina. Omeniti velja, da je po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) diagnosticiranje prave policitemije ob ustrezni klinični sliki določeno že pri nižjih vrednostih, natančneje ob Hb > 165 g/L ali Ht > 0,49 za moške ter Hb > 160 g/L ali Ht > 0,48 za ženske. V tretjem koraku bolnike, ki nam jih ni uspelo opredeliti kljub natančnim diagnostičnim preiskavam, napotimo na genetsko testiranje za opredelitev prirojene eritrocitoze. Ko izključimo pravo policitemijo, sekundarno pridobljeno in prirojeno eritrocitozo, ostane skupina oseb s t. i. idiopatsko eritrocitozo. Priporočeno zdravljenje je odvisno od vzroka eritrocitoze, najpogosteje pa vključuje jemanje acetilsalicilne kisline in ustrezno zniževanje hematokrita z venepunkcijami ob rednih kontrolah krvne slike.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"36 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-03-26","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"88695870","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pomen personaliziranega načina zdravljenja se iz leta v leto povečuje, saj je zavedanje, da ljudje nismo popolnoma enaki in da vsak organizem potrebuje sebi lastno terapijo, vedno večje. Poznavanje genetike in njenega vpliva na izvor in potek nekaterih bolezni pomen personaliziranega zdravljenja še povečuje. Zato se trenutne raziskave v farmacevtski stroki vedno bolj nagibajo k razvoju in optimizaciji zdravil, ki bi omogočala tak način zdravljenja. V ta namen je dandanes vedno več raziskovalcev, usmerjenih v razvoj nanosa zdravilnih učinkovin (ZU) na podlage z metodo 2D tiskanja, ki zaradi svoje priročnosti, možnosti široke uporabe in enostavnega prilagajanja odmerkov iz dneva v dan pridobiva na vrednosti. Princip tiskanja poteka na enak način kot tiskanje besedilnih dokumentov, le da črnila zamenjamo z disperzijo ZU, medtem ko namesto listov papirja uporabimo različne biološko kompatibilne podlage, ki skupaj z natisnjeno zdravilno učinkovino služijo kot per oralna farmacevtska oblika. Pri tiskanju ZU lahko uporabimo različne vrste tiskalnikov, pri čemer pa vsak izmed njih za uspešno tiskanje zahteva izpolnitev določenih specifikacijskih zahtev. Prednosti, ki jih nanos ZU z metodo 2D tiskanja prinaša, so poleg hitre izdelave personalizirane farmacevtske oblike (FO) z natančnim odmerjanjem tudi hkratno tiskanje in s tem združevanje več ZU hkrati v eno samo FO. Kljub vsemu omenjenemu pa na tem področju še vedno obstaja veliko izzivov, s katerimi se bo potrebno spopasti, preden bo tak način izdelave in odmerjanja zdravil dosegel trg in bil na voljo pacientom.
{"title":"Nanos zdravilnih učinkovin na biokompatibilne podlage z metodo 2D tiskanja za izdelavo farmacevtskih oblik, prilagojenih bolnikom","authors":"Barbara Sterle Zorec, Rok Dreu","doi":"10.6016/zdravvestn.3347","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3347","url":null,"abstract":"Pomen personaliziranega načina zdravljenja se iz leta v leto povečuje, saj je zavedanje, da ljudje nismo popolnoma enaki in da vsak organizem potrebuje sebi lastno terapijo, vedno večje. Poznavanje genetike in njenega vpliva na izvor in potek nekaterih bolezni pomen personaliziranega zdravljenja še povečuje. Zato se trenutne raziskave v farmacevtski stroki vedno bolj nagibajo k razvoju in optimizaciji zdravil, ki bi omogočala tak način zdravljenja. V ta namen je dandanes vedno več raziskovalcev, usmerjenih v razvoj nanosa zdravilnih učinkovin (ZU) na podlage z metodo 2D tiskanja, ki zaradi svoje priročnosti, možnosti široke uporabe in enostavnega prilagajanja odmerkov iz dneva v dan pridobiva na vrednosti. Princip tiskanja poteka na enak način kot tiskanje besedilnih dokumentov, le da črnila zamenjamo z disperzijo ZU, medtem ko namesto listov papirja uporabimo različne biološko kompatibilne podlage, ki skupaj z natisnjeno zdravilno učinkovino služijo kot per oralna farmacevtska oblika. Pri tiskanju ZU lahko uporabimo različne vrste tiskalnikov, pri čemer pa vsak izmed njih za uspešno tiskanje zahteva izpolnitev določenih specifikacijskih zahtev. Prednosti, ki jih nanos ZU z metodo 2D tiskanja prinaša, so poleg hitre izdelave personalizirane farmacevtske oblike (FO) z natančnim odmerjanjem tudi hkratno tiskanje in s tem združevanje več ZU hkrati v eno samo FO. Kljub vsemu omenjenemu pa na tem področju še vedno obstaja veliko izzivov, s katerimi se bo potrebno spopasti, preden bo tak način izdelave in odmerjanja zdravil dosegel trg in bil na voljo pacientom.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"18 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2023-03-16","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"86505002","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：