Maj Jožef, Igor Locatelli, Gregor Brecl Jakob, Mitja Kos, Uroš Rot
Multipla skleroza (MS) je kronična, vnetna in demielinizacijska bolezen osrednjega živčevja, ki predstavlja drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri populaciji med 20. in 40. letom starosti. Farmakoterapija MS obsega starejša parenteralna injekcijska imunomodulirajoča (IMT) zdravila in je s prihodom novejših peroralnih IMT zdravil dosegla pomemben napredek. Sodelovanje pri zdravljenju z zdravili je opredeljeno kot jemanje zdravil v skladu z dogovorom med bolnikom in zdravstvenimi delavci. Vztrajanje sodi v spekter sodelovanja pri zdravljenju in obsega obdobje od prvega do vključno zadnjega prejetega odmerka predpisanega in izdanega zdravila. Mere sodelovanja pri zdravljenju temeljijo na razpoložljivosti in časovni vrzeli med izdajami zdravil. Sodelovanje bolnikov z MS pri zdravljenju z zdravili je zapleteno, saj je bolezen kronična in obsega tudi zahtevnejše načine aplikacij zdravil. Nekoliko boljše je sodelovanje pri zdravljenju s peroralnimi zdravili v primerjavi s klasičnimi injekcijskimi parenteralnimi zdravili. Slabše je sodelovanje pri mlajših bolnicah s krajšim trajanjem bolezni in pomembno upade 6 mesecev po začetku zdravljenja. Vpliv nevrološke prizadetosti na sodelovanje je nejasen. Glavni dejavniki nesodelovanja s stališča zdravljenja so neželeni učinki, odpor do injiciranja in pogostost odmerjanja zdravil. Najpogostejši dejavniki za nesodelovanje pri bolniku so pozabljivost, depresija in utrudljivost. Nesodelovanje je povezano s slabšimi zdravstvenimi izidi in ekonomskimi rezultati bolezni. Intervencije za izboljšanje sodelovanja pri zdravljenju imajo za cilj doseganje optimalnih zdravstvenih izidov. Pri bolnikih z MS so intervencije kompleksne ter prilagojene posamezniku in so usmerjene k premagovanju odpora do injiciranja, spoprijemanju z neželenimi učinki in ozaveščanju o koristih zdravljenja.
{"title":"Sodelovanje in vztrajanje bolnikov z multiplo sklerozo pri zdravljenju z zdravili","authors":"Maj Jožef, Igor Locatelli, Gregor Brecl Jakob, Mitja Kos, Uroš Rot","doi":"10.6016/zdravvestn.3506","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3506","url":null,"abstract":"Multipla skleroza (MS) je kronična, vnetna in demielinizacijska bolezen osrednjega živčevja, ki predstavlja drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri populaciji med 20. in 40. letom starosti. Farmakoterapija MS obsega starejša parenteralna injekcijska imunomodulirajoča (IMT) zdravila in je s prihodom novejših peroralnih IMT zdravil dosegla pomemben napredek. Sodelovanje pri zdravljenju z zdravili je opredeljeno kot jemanje zdravil v skladu z dogovorom med bolnikom in zdravstvenimi delavci. Vztrajanje sodi v spekter sodelovanja pri zdravljenju in obsega obdobje od prvega do vključno zadnjega prejetega odmerka predpisanega in izdanega zdravila. Mere sodelovanja pri zdravljenju temeljijo na razpoložljivosti in časovni vrzeli med izdajami zdravil. Sodelovanje bolnikov z MS pri zdravljenju z zdravili je zapleteno, saj je bolezen kronična in obsega tudi zahtevnejše načine aplikacij zdravil. Nekoliko boljše je sodelovanje pri zdravljenju s peroralnimi zdravili v primerjavi s klasičnimi injekcijskimi parenteralnimi zdravili. Slabše je sodelovanje pri mlajših bolnicah s krajšim trajanjem bolezni in pomembno upade 6 mesecev po začetku zdravljenja. Vpliv nevrološke prizadetosti na sodelovanje je nejasen. Glavni dejavniki nesodelovanja s stališča zdravljenja so neželeni učinki, odpor do injiciranja in pogostost odmerjanja zdravil. Najpogostejši dejavniki za nesodelovanje pri bolniku so pozabljivost, depresija in utrudljivost. Nesodelovanje je povezano s slabšimi zdravstvenimi izidi in ekonomskimi rezultati bolezni. Intervencije za izboljšanje sodelovanja pri zdravljenju imajo za cilj doseganje optimalnih zdravstvenih izidov. Pri bolnikih z MS so intervencije kompleksne ter prilagojene posamezniku in so usmerjene k premagovanju odpora do injiciranja, spoprijemanju z neželenimi učinki in ozaveščanju o koristih zdravljenja.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-07-17","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141830441","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Maša Fabjan, Gal Granda, Nataša Milivojević, Bogdan Lorber
Epileptični status (ES) je resno in pogosto nevrološko urgentno stanje z visoko obolevnostjo in smrtnostjo. Po etiološki razvrstitvi je lahko simptomatski ali kriptogeni oz. brez znanega vzroka. Klinično ga razdelimo v 4 faze: zgodnji, napredovali, refraktorni (RES) in superrefraktorni ES (SRES). Tudi zdravljenje je temu primerno stopenjsko. V prvi fazi damo benzodiazepin, nato zdravljenje nadaljujemo z bolj specifičnimi protiepileptičnimi zdravili. Ko se razvije RES, bolniki večinoma potrebujejo zdravljenje s splošnimi anestetiki v enotah intenzivne terapije (EIT). Elektroencefalografija (EEG) je dobra diagnostična metoda, ki v določenih primerih (nekonvulzivni ES, žariščni ES, RES in SRES) z novimi izkušnjami in znanjem postaja nepogrešljiva pri obravnavi bolnikov z ES. Kljub resnosti in urgentnosti stanja lahko z ustrezno obravnavo in zdravljenjem močno izboljšamo napoved izida pri bolniku in zmanjšamo smrtnost.
{"title":"Obravnava epileptičnega statusa pri odraslih","authors":"Maša Fabjan, Gal Granda, Nataša Milivojević, Bogdan Lorber","doi":"10.6016/zdravvestn.3436","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3436","url":null,"abstract":"Epileptični status (ES) je resno in pogosto nevrološko urgentno stanje z visoko obolevnostjo in smrtnostjo. Po etiološki razvrstitvi je lahko simptomatski ali kriptogeni oz. brez znanega vzroka. Klinično ga razdelimo v 4 faze: zgodnji, napredovali, refraktorni (RES) in superrefraktorni ES (SRES). Tudi zdravljenje je temu primerno stopenjsko. V prvi fazi damo benzodiazepin, nato zdravljenje nadaljujemo z bolj specifičnimi protiepileptičnimi zdravili. Ko se razvije RES, bolniki večinoma potrebujejo zdravljenje s splošnimi anestetiki v enotah intenzivne terapije (EIT). Elektroencefalografija (EEG) je dobra diagnostična metoda, ki v določenih primerih (nekonvulzivni ES, žariščni ES, RES in SRES) z novimi izkušnjami in znanjem postaja nepogrešljiva pri obravnavi bolnikov z ES. Kljub resnosti in urgentnosti stanja lahko z ustrezno obravnavo in zdravljenjem močno izboljšamo napoved izida pri bolniku in zmanjšamo smrtnost.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-07-16","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141641484","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Agnes Šömen Joksić, Andrej Uršič, Bojana Bažec, Majda Pohar, Simon Perčič, Simona Uršič
Spremljanje stanja oziroma monitoriranje kakovosti zunanjega zraka, ki ga na območju Evropske unije (EU) izvajajo državni organi v državah članicah, je eden učinkovitih ukrepov nadzora nad onesnaženostjo zraka. Ogromna količina tako zbranih podatkov ima lahko pri drugi strokovni javnosti, pri oblikovalcih politik in odločevalcih, še posebej pa v širši javnosti, učinek pozornosti odvračanja. S tem se lahko zelo zmanjša podpora preventivnim in ciljno usmerjenim ukrepom na področju spremljanja kakovosti zraka ter s tem zaščite javnega zdravja. Namesto objavljanja rezultatov meritev se zato za sprotno in nazorno obveščanje javnosti o stanju kakovosti zunanjega zraka uporablja kazalnik oz. indeks kakovosti zraka AQI (angl. Air Quality Index). Kazalnik je lahko razumljiv in enostavno dostopen, usmerjen pa je predvsem v to, da ljudem sporoča, kako naj se odzivajo na različne stopnje onesnaženosti zraka. Osnovno sporočilo AQI je, da se z naraščanjem onesnaženosti zunanjega zraka povečuje tveganje za javno zdravje. To se nazorno prikazuje z različnimi barvami, ki pripadajo posameznim stopnjam kakovosti zraka. V svetu obstajajo različne metode za izračunavanje in prikaz AQI. Ne glede na to pa je vsem skupen enoten koncept z barvno lestvico. Za zmanjšanje razlik na območju EU so nedavno uvedli enotni evropski AQI, ki smo ga prevzeli tudi v Sloveniji. Članek opisuje splošni pomen AQI, metodologijo izračunavanja in predstavitve ter njegovo sporočilnost in uporabo. Namen članka je približati AQI tudi zdravstvenim delavcem, da lahko poenostavljeno in priročno spremljajo trenutno (ali napovedano) kakovost zraka. Tako lahko morda ob epizodah slabše kakovosti zunanjega zraka predvsem ranljivim skupinam bolnikov svetujejo ustrezno samozaščitno ravnanje.
{"title":"Indeks kakovosti zraka in njegov pomen pri varovanju javnega zdravja","authors":"Agnes Šömen Joksić, Andrej Uršič, Bojana Bažec, Majda Pohar, Simon Perčič, Simona Uršič","doi":"10.6016/zdravvestn.3464","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3464","url":null,"abstract":"Spremljanje stanja oziroma monitoriranje kakovosti zunanjega zraka, ki ga na območju Evropske unije (EU) izvajajo državni organi v državah članicah, je eden učinkovitih ukrepov nadzora nad onesnaženostjo zraka. Ogromna količina tako zbranih podatkov ima lahko pri drugi strokovni javnosti, pri oblikovalcih politik in odločevalcih, še posebej pa v širši javnosti, učinek pozornosti odvračanja. S tem se lahko zelo zmanjša podpora preventivnim in ciljno usmerjenim ukrepom na področju spremljanja kakovosti zraka ter s tem zaščite javnega zdravja. Namesto objavljanja rezultatov meritev se zato za sprotno in nazorno obveščanje javnosti o stanju kakovosti zunanjega zraka uporablja kazalnik oz. indeks kakovosti zraka AQI (angl. Air Quality Index). Kazalnik je lahko razumljiv in enostavno dostopen, usmerjen pa je predvsem v to, da ljudem sporoča, kako naj se odzivajo na različne stopnje onesnaženosti zraka. Osnovno sporočilo AQI je, da se z naraščanjem onesnaženosti zunanjega zraka povečuje tveganje za javno zdravje. To se nazorno prikazuje z različnimi barvami, ki pripadajo posameznim stopnjam kakovosti zraka. V svetu obstajajo različne metode za izračunavanje in prikaz AQI. Ne glede na to pa je vsem skupen enoten koncept z barvno lestvico. Za zmanjšanje razlik na območju EU so nedavno uvedli enotni evropski AQI, ki smo ga prevzeli tudi v Sloveniji. Članek opisuje splošni pomen AQI, metodologijo izračunavanja in predstavitve ter njegovo sporočilnost in uporabo. Namen članka je približati AQI tudi zdravstvenim delavcem, da lahko poenostavljeno in priročno spremljajo trenutno (ali napovedano) kakovost zraka. Tako lahko morda ob epizodah slabše kakovosti zunanjega zraka predvsem ranljivim skupinam bolnikov svetujejo ustrezno samozaščitno ravnanje.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-07-16","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141640841","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Sintetični srčni glikozidi so eno najstarejših skupin zdravil, ki se v sodobni kardiologiji uporabljajo kot dodatek k standardnemu zdravljenju bolnikov s srčnim popuščanjem s simptomi in z znižanim iztisnim deležem levega prekata ob sinusnem ritmu ali preddvorni fibrilaciji oz. preddvorni undulaciji ter bolnikov s preddvorno fibrilacijo oz. preddvorno undulacijo s tahikardnim odgovorom prekatov. Zaradi ugodnega farmakodinamičnega in varnostnega profila se med vsemi sintetičnimi srčnimi glikozidi pri vsakdanjem kliničnem delu najpogosteje uporablja digoksin. Čeprav nekateri podatki kažejo trend upadanja uporabe digoksina v zadnjih letih, je zgodnje prepoznavanje zastrupitve z digoksinom še vedno pomemben klinični izziv. Prepoznavanje zastrupitve z digoksinom je težavno predvsem pri starejših bolnikih s številnimi pridruženimi kroničnimi boleznimi, pri katerih zastrupitev pogosto poteka prikrito. Najpomembnejši vzrok umrljivosti zaradi zastrupitve z digoksinom so življenje ogrožajoče motnje srčnega ritma. Čeprav čezmerna serumska koncentracija digoksina spodbuja nastanek različnih motenj srčnega ritma, so nekatere od teh motenj pogosto oz. redko posledica hiperdigitalisnega stanja. Poznavanje motenj srčnega ritma, ki vzbudijo sum na hiperdigitalisno stanje, utegne voditi k zgodnjemu prepoznavanju in zdravljenju predvsem tistih bolnikov, ki imajo kronični potek zastrupitve s prikrito klinično sliko. Prav tako prispeva razumevanje mehanizmov delovanja digoksina na srčno mišico k ugodnejšemu naboru antiaritmikov pri akutni obravnavi motenj srčnega ritma zaradi zastrupitve z digoksinom. Hkrati je odločilno tudi poznavanje možnosti specifičnega zdravljenja teh bolnikov. Prispevek predstavi motnje srčnega ritma zaradi hiperdigitalisnega stanja in prikaže akutno obravnavo zastrupljencev z digoksinom, vključno z možnostmi specifičnega zdravljenja teh bolnikov.
{"title":"Motnje srčnega ritma zaradi hiperdigitalisnega stanja in akutna obravnava zastrupljencev z digoksinom","authors":"Marko Jovanović, Miran Brvar","doi":"10.6016/zdravvestn.3386","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3386","url":null,"abstract":"Sintetični srčni glikozidi so eno najstarejših skupin zdravil, ki se v sodobni kardiologiji uporabljajo kot dodatek k standardnemu zdravljenju bolnikov s srčnim popuščanjem s simptomi in z znižanim iztisnim deležem levega prekata ob sinusnem ritmu ali preddvorni fibrilaciji oz. preddvorni undulaciji ter bolnikov s preddvorno fibrilacijo oz. preddvorno undulacijo s tahikardnim odgovorom prekatov. Zaradi ugodnega farmakodinamičnega in varnostnega profila se med vsemi sintetičnimi srčnimi glikozidi pri vsakdanjem kliničnem delu najpogosteje uporablja digoksin. Čeprav nekateri podatki kažejo trend upadanja uporabe digoksina v zadnjih letih, je zgodnje prepoznavanje zastrupitve z digoksinom še vedno pomemben klinični izziv. Prepoznavanje zastrupitve z digoksinom je težavno predvsem pri starejših bolnikih s številnimi pridruženimi kroničnimi boleznimi, pri katerih zastrupitev pogosto poteka prikrito. Najpomembnejši vzrok umrljivosti zaradi zastrupitve z digoksinom so življenje ogrožajoče motnje srčnega ritma. Čeprav čezmerna serumska koncentracija digoksina spodbuja nastanek različnih motenj srčnega ritma, so nekatere od teh motenj pogosto oz. redko posledica hiperdigitalisnega stanja. Poznavanje motenj srčnega ritma, ki vzbudijo sum na hiperdigitalisno stanje, utegne voditi k zgodnjemu prepoznavanju in zdravljenju predvsem tistih bolnikov, ki imajo kronični potek zastrupitve s prikrito klinično sliko. Prav tako prispeva razumevanje mehanizmov delovanja digoksina na srčno mišico k ugodnejšemu naboru antiaritmikov pri akutni obravnavi motenj srčnega ritma zaradi zastrupitve z digoksinom. Hkrati je odločilno tudi poznavanje možnosti specifičnega zdravljenja teh bolnikov. Prispevek predstavi motnje srčnega ritma zaradi hiperdigitalisnega stanja in prikaže akutno obravnavo zastrupljencev z digoksinom, vključno z možnostmi specifičnega zdravljenja teh bolnikov.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-07-15","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141645359","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Goran Slivšek, Sandra Mijač, Marlena Brstilo-Čičković, Nevija Brstilo, Mirnes Karić, K. Lončarek, Iva Sorta-Bilajac Turina, M. Čoklo, Ksenija Vitale
Whether recreational or professional, sport is an integral part of human life, so its daily impact on society is undeniable. It is, therefore, important to recognise the role of moral values and ethics in sport, which can help to ensure fairness and preserve the integrity of professional sports. In recent years, there has been a growing awareness of the importance of implementing these values in professional sport, as it is crucial to enable physical performance without compromising the very essence of sport. However, using prohibited substances and methods in professional sports today has become an increasingly worrying ethical issue, particularly in sports medicine. The primary aim of sports science, especially sports physiology, is to help athletes improve their performance and prevent and overcome injuries, while the primary goal of sports management and some athletes is often to win, which can lead to unethical means to achieve this goal. This behaviour raises many ethical doubts and highlights the need for a framework to address these contemporary challenges increasingly facing professional sport today. Bioethics can effectively address these challenges by examining medical and scientific advances’ ethical, social, moral, and legal implications. By considering the values, principles, and norms underlying medical and scientific practices, bioethics in the context of sport can provide guidance and recommendations for bioethical decision-making concerning (bio)ethical doubts or controversies that may arise, such as the use of performance-enhancing drugs, non-therapeutic use of gene therapy and ethical considerations related to using new technologies. This paper, therefore, aims to emphasise the importance of bioethics as a bridging science in sport in the context of the (bio)ethical challenges that increasingly characterise the professional practice of sport today.
{"title":"Bioethics in sport","authors":"Goran Slivšek, Sandra Mijač, Marlena Brstilo-Čičković, Nevija Brstilo, Mirnes Karić, K. Lončarek, Iva Sorta-Bilajac Turina, M. Čoklo, Ksenija Vitale","doi":"10.6016/zdravvestn.3465","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3465","url":null,"abstract":"Whether recreational or professional, sport is an integral part of human life, so its daily impact on society is undeniable. It is, therefore, important to recognise the role of moral values and ethics in sport, which can help to ensure fairness and preserve the integrity of professional sports. In recent years, there has been a growing awareness of the importance of implementing these values in professional sport, as it is crucial to enable physical performance without compromising the very essence of sport. However, using prohibited substances and methods in professional sports today has become an increasingly worrying ethical issue, particularly in sports medicine. The primary aim of sports science, especially sports physiology, is to help athletes improve their performance and prevent and overcome injuries, while the primary goal of sports management and some athletes is often to win, which can lead to unethical means to achieve this goal. This behaviour raises many ethical doubts and highlights the need for a framework to address these contemporary challenges increasingly facing professional sport today. Bioethics can effectively address these challenges by examining medical and scientific advances’ ethical, social, moral, and legal implications. By considering the values, principles, and norms underlying medical and scientific practices, bioethics in the context of sport can provide guidance and recommendations for bioethical decision-making concerning (bio)ethical doubts or controversies that may arise, such as the use of performance-enhancing drugs, non-therapeutic use of gene therapy and ethical considerations related to using new technologies. This paper, therefore, aims to emphasise the importance of bioethics as a bridging science in sport in the context of the (bio)ethical challenges that increasingly characterise the professional practice of sport today.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-07-04","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141677471","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Nika Eržen, Bojan Korpar, Minca Mramor, Saba Battelino, Špela Markelj, Tanja Golli, Staša Stropnik, Štefan Grosek, Miroslav Petrovec, Darja Paro Panjan, Gregor Nosan
Prirojena okužba s citomegalovirusom (pCMV) je v razvitih državah najpogostejša prirojena okužba ter najpogostejši vzrok za senzorinevralno okvaro sluha in razvojnonevrološke motnje. Le manjši delež otrok s pCMV ima ob rojstvu izražene znake bolezni, medtem ko je pri večjem deležu otrok s pCMV ob rojstvu okužba klinično nema. Vendar ti otroci lahko kljub temu dolgoročno razvijejo razvojnonevrološko motnjo. Zlasti so ogroženi za nastanek okvare sluha. Glede na evropske epidemiološke podatke in ocenjeno incidenco pCMV v Sloveniji, ki znaša 0,14 %, se pri nas rodi nezanemarljivo število otrok s pCMV. Danes odkrijemo le manjši delež novorojenčkov s pCMV, večinoma le tiste, ki imajo ob rojstvu tudi izražene znake bolezni. Dokler za to bolezen ni univerzalnega presejanja nosečnic in novorojenčkov na pCMV, je smiselno dosledno izvajati usmerjeno presejanje novorojenčkov ter z ustrezno obravnavo izboljšati dolgoročni razvojnonevrološki izid pri otrocih. V prispevku predstavljamo izhodišča za usmerjeno presejanje novorojenčkov na pCMV ter protokol obravnave otrok s pCMV.
{"title":"Prirojena okužba s citomegalovirusom: priporočila za usmerjeno presejanje novorojenčkov in protokol obravnave","authors":"Nika Eržen, Bojan Korpar, Minca Mramor, Saba Battelino, Špela Markelj, Tanja Golli, Staša Stropnik, Štefan Grosek, Miroslav Petrovec, Darja Paro Panjan, Gregor Nosan","doi":"10.6016/zdravvestn.3481","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3481","url":null,"abstract":"Prirojena okužba s citomegalovirusom (pCMV) je v razvitih državah najpogostejša prirojena okužba ter najpogostejši vzrok za senzorinevralno okvaro sluha in razvojnonevrološke motnje. Le manjši delež otrok s pCMV ima ob rojstvu izražene znake bolezni, medtem ko je pri večjem deležu otrok s pCMV ob rojstvu okužba klinično nema. Vendar ti otroci lahko kljub temu dolgoročno razvijejo razvojnonevrološko motnjo. Zlasti so ogroženi za nastanek okvare sluha. Glede na evropske epidemiološke podatke in ocenjeno incidenco pCMV v Sloveniji, ki znaša 0,14 %, se pri nas rodi nezanemarljivo število otrok s pCMV. Danes odkrijemo le manjši delež novorojenčkov s pCMV, večinoma le tiste, ki imajo ob rojstvu tudi izražene znake bolezni. Dokler za to bolezen ni univerzalnega presejanja nosečnic in novorojenčkov na pCMV, je smiselno dosledno izvajati usmerjeno presejanje novorojenčkov ter z ustrezno obravnavo izboljšati dolgoročni razvojnonevrološki izid pri otrocih. V prispevku predstavljamo izhodišča za usmerjeno presejanje novorojenčkov na pCMV ter protokol obravnave otrok s pCMV.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-05-13","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"140986093","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Petra Vovko, Vesna Fabjan Vodušek, Barbara Sodec, Matjaž Retelj, Martina Bučar, Jasna Kostanjšek, Marijana Klarič Kamin, Veronika Testen, Nataša Tul Mandić
Izhodišča: Pri ženskah se pogosto pojavijo spremenjen izcedek iz nožnice in drugi simptomi v nožnici, ki so posledica motenj v nožnični mikrobioti (disbioze), vaginitisa ali spolno prenosljivih okužb. Želeli smo ugotoviti pogostnost vzrokov za te težave. Preverili smo tudi ujemanje klinične diagnoze z rezultati laboratorijskih preiskav. Metode: Izvedli smo raziskavo primerov s kontrolno skupino. V skupino bolnic smo vključili ženske, ki so obiskale izbrano ginekologinjo na primarni ravni zdravstva zaradi težav v predelu spolovila, in ustrezno kontrolno skupino preiskovank. Opravili smo klinični pregled in mikrobiološke preiskave za bakterijsko vaginozo (BV), aerobni vaginitis (AV), kandidni vulvovaginitis (CV) in spolno prenosljive okužbe (SPO). Rezultati: V študiji je sodelovalo 74 bolnic in 64 preiskovank kontrolne skupine. Najpogostejši simptomi bolnic so bili nenormalen izcedek, srbenje, neprijeten vonj in pekoč občutek. Najpogostejši vzrok je bil CV (39,2 %), sledila je BV (31,1 %). Petina bolnic je imela eno SPO. AV je bil redek. Pri približno 17 % bolnic smo odkrili več sočasnih vzrokov vaginalnih težav (kombinacije BV, CV ali SPO). Klinična diagnoza in laboratorijski izvid sta se ujemala pri 26 % bolnic. Zaključek: Rezultati izpostavljajo pomen celovitega (t.i. sindromskega tipa) laboratorijskega diagnosticiranja pri ženskah z ginekološkimi težavami. Ozko usmerjena laboratorijska diagnostika ne daje koristnih rezultatov zaradi pogostih kombinacij BV, AV, CV in SPO, poleg tega pa so klinični znaki pri različnih vzrokih vaginalnih težav podobni. To otežuje izbiro ustreznega zdravljenja ter vodi do ponovitev bolezni. Glede na rezultate bi bilo potrebno uporabiti več modernejših laboratorijskih preiskav.
{"title":"Pogostnost in vzroki okužb in bolezenskih sprememb nožnice pri ženskah v Sloveniji: pomen celovitih laboratorijskih preiskav","authors":"Petra Vovko, Vesna Fabjan Vodušek, Barbara Sodec, Matjaž Retelj, Martina Bučar, Jasna Kostanjšek, Marijana Klarič Kamin, Veronika Testen, Nataša Tul Mandić","doi":"10.6016/zdravvestn.3450","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3450","url":null,"abstract":"Izhodišča: Pri ženskah se pogosto pojavijo spremenjen izcedek iz nožnice in drugi simptomi v nožnici, ki so posledica motenj v nožnični mikrobioti (disbioze), vaginitisa ali spolno prenosljivih okužb. Želeli smo ugotoviti pogostnost vzrokov za te težave. Preverili smo tudi ujemanje klinične diagnoze z rezultati laboratorijskih preiskav. \u0000Metode: Izvedli smo raziskavo primerov s kontrolno skupino. V skupino bolnic smo vključili ženske, ki so obiskale izbrano ginekologinjo na primarni ravni zdravstva zaradi težav v predelu spolovila, in ustrezno kontrolno skupino preiskovank. Opravili smo klinični pregled in mikrobiološke preiskave za bakterijsko vaginozo (BV), aerobni vaginitis (AV), kandidni vulvovaginitis (CV) in spolno prenosljive okužbe (SPO). \u0000Rezultati: V študiji je sodelovalo 74 bolnic in 64 preiskovank kontrolne skupine. Najpogostejši simptomi bolnic so bili nenormalen izcedek, srbenje, neprijeten vonj in pekoč občutek. Najpogostejši vzrok je bil CV (39,2 %), sledila je BV (31,1 %). Petina bolnic je imela eno SPO. AV je bil redek. Pri približno 17 % bolnic smo odkrili več sočasnih vzrokov vaginalnih težav (kombinacije BV, CV ali SPO). Klinična diagnoza in laboratorijski izvid sta se ujemala pri 26 % bolnic. \u0000Zaključek: Rezultati izpostavljajo pomen celovitega (t.i. sindromskega tipa) laboratorijskega diagnosticiranja pri ženskah z ginekološkimi težavami. Ozko usmerjena laboratorijska diagnostika ne daje koristnih rezultatov zaradi pogostih kombinacij BV, AV, CV in SPO, poleg tega pa so klinični znaki pri različnih vzrokih vaginalnih težav podobni. To otežuje izbiro ustreznega zdravljenja ter vodi do ponovitev bolezni. Glede na rezultate bi bilo potrebno uporabiti več modernejših laboratorijskih preiskav.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-05-03","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141015633","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V zadnjih 30 letih od prvega opisa v strokovni literaturi je sindrom takotsubo postal prepoznavna in uveljavljena klinična entiteta. Podatki kažejo, da znaša prevalenca bolnikov s sindromom takotsubo približno 1–3 % vseh bolnikov z elevacijami spojnice ST in simptomi, ki posnemajo akutni koronarni sindrom. Hkrati približno 4 % bolnikov po akutni fazi sindroma takotsubo vsaj enkrat ponovno zboli za to boleznijo. Gre za vrsto akutnega srčnega popuščanja neishemične etiologije s sorazmerno hitrim okrevanjem krčljivosti miokarda. Sindrom pogosto sproži močan stresni dogodek, ali fizični (npr. sepsa) oz. psihični (npr. izguba bližnjega), pri približno tretjini bolnikov pa jasnega sprožilnega dogodka ne uspemo zanesljivo opredeliti. Glede na klinični potek v akutni fazi bolezni bolnike s sindromom takotsubo delimo v 2 podskupini; bolnike s simptomi akutnega koronarnega sindroma in bolnike s simptomi, katerih simptomi niso v skladu z akutnim koronarnim sindromom. Zaradi nespecifičnih simptomov in znakov je prepoznavanje bolnikov s sindromom takotsubo še vedno diagnostični izziv. Hipoteze o hitrem okrevanju krčljivosti srčne mišice in ugodnem poteku bolezni so nedavno izzvali izsledki novejših raziskav, ki so pokazali primerljivo smrtnost in pogostost akutnih srčno-žilnih zapletov med bolniki s sindromom takotsubo in akutnim koronarnim sindromom. Prav tako novejši podatki kažejo, da podskupina bolnikov po akutni fazi sindroma takotsubo lahko razvije kronično srčno popuščanje. Sindrom takotsubo tako ni benigna bolezen in zahteva nove pristope k diagnostični in terapevtski obravnavi teh bolnikov. V članku želimo predstaviti novosti za razumevanje patogeneze in novosti pri obravnavi bolnikov s sindromom takotsubo in spremljati svoje izkušnje pri obravnavi teh bolnikov.
自文献首次描述拓扑综合征以来的 30 年间，它已成为一种公认的、成熟的临床实体。数据显示，在所有 ST 段抬高且症状类似急性冠状动脉综合征的患者中，拓扑综合征患者的发病率约为 1-3%。同时，约有 4% 的患者在拓扑综合征急性期后至少复发一次。这是一种非缺血性急性心力衰竭，心肌收缩力恢复相对较快。该综合征通常由严重的应激事件诱发，这些应激事件可能是身体上的（如败血症），也可能是心理上的（如失去亲人），在大约三分之一的患者中，我们无法可靠地确定一个明确的诱发事件。根据疾病急性期的临床表现，Takotsubo 综合征患者被分为两个亚组：有急性冠脉综合征症状的患者和症状与急性冠脉综合征不一致的患者。由于症状和体征不具特异性，鉴别拓扑综合征患者仍是一项诊断难题。最近的研究结果表明，塔库洼综合征和急性冠脉综合征患者的死亡率和急性心血管并发症的发生率相当，这对心脏收缩力迅速恢复和病程有利的假设提出了挑战。最新数据还表明，一部分患者在塔克次博综合征急性期过后可能会发展为慢性心力衰竭。因此，塔可氏综合征并不是一种良性疾病，需要对这些患者采取新的诊断和治疗方法。在这篇文章中，我们将介绍在了解发病机制方面的新进展和治疗塔克次氏综合征患者的新方法，并介绍我们在治疗这些患者方面的经验。
{"title":"Novosti v patogenezi in obravnavi bolnikov s sindromom takotsubo","authors":"Marko Jovanović, Gregor Poglajen","doi":"10.6016/zdravvestn.3451","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3451","url":null,"abstract":"V zadnjih 30 letih od prvega opisa v strokovni literaturi je sindrom takotsubo postal prepoznavna in uveljavljena klinična entiteta. Podatki kažejo, da znaša prevalenca bolnikov s sindromom takotsubo približno 1–3 % vseh bolnikov z elevacijami spojnice ST in simptomi, ki posnemajo akutni koronarni sindrom. Hkrati približno 4 % bolnikov po akutni fazi sindroma takotsubo vsaj enkrat ponovno zboli za to boleznijo. Gre za vrsto akutnega srčnega popuščanja neishemične etiologije s sorazmerno hitrim okrevanjem krčljivosti miokarda. Sindrom pogosto sproži močan stresni dogodek, ali fizični (npr. sepsa) oz. psihični (npr. izguba bližnjega), pri približno tretjini bolnikov pa jasnega sprožilnega dogodka ne uspemo zanesljivo opredeliti. Glede na klinični potek v akutni fazi bolezni bolnike s sindromom takotsubo delimo v 2 podskupini; bolnike s simptomi akutnega koronarnega sindroma in bolnike s simptomi, katerih simptomi niso v skladu z akutnim koronarnim sindromom. Zaradi nespecifičnih simptomov in znakov je prepoznavanje bolnikov s sindromom takotsubo še vedno diagnostični izziv. Hipoteze o hitrem okrevanju krčljivosti srčne mišice in ugodnem poteku bolezni so nedavno izzvali izsledki novejših raziskav, ki so pokazali primerljivo smrtnost in pogostost akutnih srčno-žilnih zapletov med bolniki s sindromom takotsubo in akutnim koronarnim sindromom. Prav tako novejši podatki kažejo, da podskupina bolnikov po akutni fazi sindroma takotsubo lahko razvije kronično srčno popuščanje. Sindrom takotsubo tako ni benigna bolezen in zahteva nove pristope k diagnostični in terapevtski obravnavi teh bolnikov. V članku želimo predstaviti novosti za razumevanje patogeneze in novosti pri obravnavi bolnikov s sindromom takotsubo in spremljati svoje izkušnje pri obravnavi teh bolnikov.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-05-02","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141021575","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Atopijski dermatitis je kronična vnetna bolezen otrok in odraslih, ki nastaja zaradi več različnih vzrokov. Izrazi se z različnimi fenotipi, ki so odvisni od številnih genetskih in epigenetskih dejavnikov, vpletenih v njen nastanek. Pojav bolezni med drugim povezujejo tudi s spremembami in neravnovesjem v kožnem in črevesnem mikrobiomu. Optimalno zdravljenje atopijskega dermatitisa je zelo zahtevno in se mora prilagoditi vsakemu bolniku. Glede na novejša dognanja o vlogi mikrobioma pri nastanku in ob ponovitvah bolezni, so med drugimi zdravili pomembni tudi izdelki, ki vplivajo na uravnavanje spremenjenega kožnega in črevesnega mikrobioma.
{"title":"Vloga kožnega in črevesnega mikrobioma pri atopijskem dermatitisu","authors":"Olga Točkova","doi":"10.6016/zdravvestn.3490","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3490","url":null,"abstract":"Atopijski dermatitis je kronična vnetna bolezen otrok in odraslih, ki nastaja zaradi več različnih vzrokov. Izrazi se z različnimi fenotipi, ki so odvisni od številnih genetskih in epigenetskih dejavnikov, vpletenih v njen nastanek. Pojav bolezni med drugim povezujejo tudi s spremembami in neravnovesjem v kožnem in črevesnem mikrobiomu. Optimalno zdravljenje atopijskega dermatitisa je zelo zahtevno in se mora prilagoditi vsakemu bolniku. Glede na novejša dognanja o vlogi mikrobioma pri nastanku in ob ponovitvah bolezni, so med drugimi zdravili pomembni tudi izdelki, ki vplivajo na uravnavanje spremenjenega kožnega in črevesnega mikrobioma.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-05-02","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"141022164","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Marija Petek Šter, Ksenija Rener Sitar, Jerneja Čelofiga, Tomaž Marš, Janja Jan
Izhodišča: Uvedba klinične prakse v začetne letnike študija pomeni uvedba zgodnjega stika z bolnikom in priložnost, da se v učni proces dejavno vključijo klinični mentorji. Namen prispevka je ugotoviti, kako so študenti ocenili izpolnjevanje zastavljenih učnih ciljev, ter predstaviti analizo kvantitativnih in kvalitativnih ocen pouka prve generacije študentov prvega letnika medicine in dentalne medicine o obvezni klinični praksi v študijskem letu 2021/22. Metode: Med študenti 1. letnikov medicine in dentalne medicine smo izvedli za študente obvezno anonimno anketo ob koncu izvajanja klinične prakse v študijskem letu 2021/22. Sestavljena je bila iz vprašanj zaprtega tipa, pri katerih je bila uporabljena Likertova skala z oceno od 1 do 5, in vprašanj odprtega tipa. Kvantitativne podatke smo analizirali z uporabo metod deskriptivne statistike in Mann-Whitneyevega testa za dva neodvisna vzorca, kvalitativno zbrane podatke smo analizirali z deskriptivno analizo prejetih opisnih odgovorov študentov. Rezultati: Anketo so izpolnili 304 študentje (100 % odziv), med katerimi je bilo 245 študentov medicine (80,6 %) in 59 (19,4 %) študentov dentalne medicine. Število študentk je bilo 271, kar je predstavljalo 71,4 % udeležencev. Študenti so poročali, da so bili učni cilji v celoti izpolnjeni. Pretežno so bili zadovoljni z osvojitvijo kliničnih veščin in veščin nudenja nujne medicinske pomoči. Pomembno slabše so osvojitev kliničnih veščin ocenili študentje dentalne medicine (Mann-Whitney 8689,5; p =0,009). Najbolje ocenjeni del celotnega predmeta je bila prav praksa v kliničnem okolju, ki je bila ocenjena z mediano 5 (interkvartilni razmik 0). Vlogo mentorja so študenti ocenili izjemno pozitivno, kar 288 (94,7 %) študentov bi namreč svojega mentorja zanesljivo priporočilo kolegom. Zaključki: Študenti so klinično prakso v prvem letniku ocenili kot izjemno pozitivno izkušnjo. Najvišjo oceno so podelili kliničnim mentorjem. Prepoznani vlogi mentorjev klinične prakse v izobraževanju študentov medicine in dentalne medicine bo zato sledila še formalna ureditev statusa mentorjev klinične prakse.
{"title":"Analiza ankete o klinični praksi študentov prvih letnikov medicine in dentalne medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani","authors":"Marija Petek Šter, Ksenija Rener Sitar, Jerneja Čelofiga, Tomaž Marš, Janja Jan","doi":"10.6016/zdravvestn.3456","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3456","url":null,"abstract":"Izhodišča: Uvedba klinične prakse v začetne letnike študija pomeni uvedba zgodnjega stika z bolnikom in priložnost, da se v učni proces dejavno vključijo klinični mentorji. Namen prispevka je ugotoviti, kako so študenti ocenili izpolnjevanje zastavljenih učnih ciljev, ter predstaviti analizo kvantitativnih in kvalitativnih ocen pouka prve generacije študentov prvega letnika medicine in dentalne medicine o obvezni klinični praksi v študijskem letu 2021/22. \u0000Metode: Med študenti 1. letnikov medicine in dentalne medicine smo izvedli za študente obvezno anonimno anketo ob koncu izvajanja klinične prakse v študijskem letu 2021/22. Sestavljena je bila iz vprašanj zaprtega tipa, pri katerih je bila uporabljena Likertova skala z oceno od 1 do 5, in vprašanj odprtega tipa. Kvantitativne podatke smo analizirali z uporabo metod deskriptivne statistike in Mann-Whitneyevega testa za dva neodvisna vzorca, kvalitativno zbrane podatke smo analizirali z deskriptivno analizo prejetih opisnih odgovorov študentov. \u0000Rezultati: Anketo so izpolnili 304 študentje (100 % odziv), med katerimi je bilo 245 študentov medicine (80,6 %) in 59 (19,4 %) študentov dentalne medicine. Število študentk je bilo 271, kar je predstavljalo 71,4 % udeležencev. Študenti so poročali, da so bili učni cilji v celoti izpolnjeni. Pretežno so bili zadovoljni z osvojitvijo kliničnih veščin in veščin nudenja nujne medicinske pomoči. Pomembno slabše so osvojitev kliničnih veščin ocenili študentje dentalne medicine (Mann-Whitney 8689,5; p =0,009). Najbolje ocenjeni del celotnega predmeta je bila prav praksa v kliničnem okolju, ki je bila ocenjena z mediano 5 (interkvartilni razmik 0). Vlogo mentorja so študenti ocenili izjemno pozitivno, kar 288 (94,7 %) študentov bi namreč svojega mentorja zanesljivo priporočilo kolegom. \u0000Zaključki: Študenti so klinično prakso v prvem letniku ocenili kot izjemno pozitivno izkušnjo. Najvišjo oceno so podelili kliničnim mentorjem. Prepoznani vlogi mentorjev klinične prakse v izobraževanju študentov medicine in dentalne medicine bo zato sledila še formalna ureditev statusa mentorjev klinične prakse.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2024-04-19","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"140684957","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：