Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.227-240
F. Rosa
La misma definición de nombre colectivo –un sustantivo sintácticamente singular con referencia plural– abre la puerta, en situaciones comunicativas de relajamiento normativo, a la variación intralingüística en la medida en que estos sustantivos ofrecen la posibilidad de la doble concordancia (Fält, 1972; Quilis, 1983; Nuessel, 1984; Martínez, 1999; Sánchez Avendaño, 2007; Soler Arechalde, 2012; RAE/ASALE, 2009, §33.8d)1 y los hablantes tienen la facultad de optar por dar preferencia a las relaciones formales (concordancia ad formam) o a las de sentido (concordancia ad sensum). Este conflicto determina el concepto de concordancia semántica (cfr. Corbett, 2006, 155). La bolaspa con que el Diccionario Panhispánico de Dudas (RAE, 2005 s.v. gente) sambenita la discordancia de gente en el dominio intraoracional confirma la disponibilidad de la doble concordancia para los hablantes de español. En las breves páginas que siguen abordaré los casos de discordancia o concordancia semántica activados por el sustantivo gente como núcleo sintáctico de un sintagma sujeto en las variedades rurales del español europeo. Para ello se recogen todas las apariciones pertinentes del sustantivo en las muestras dialectales del Corpus Oral y Sonoro del Español Rural (COSER) (www.corpusrural.es), que aplica la metodología propia de la sociolingüística urbana para encuestar a los informantes prototípicos de la dialectología tradicional en distintos enclaves del español peninsular (y, en campañas recientes, también insular) (cfr. Fernández-Ordóñez, 2011). Ejemplos representativos del fenómeno se agrupan bajo (1).
{"title":"La transparencia de la pluralidad","authors":"F. Rosa","doi":"10.4312/ars.14.2.227-240","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.227-240","url":null,"abstract":"La misma definición de nombre colectivo –un sustantivo sintácticamente singular con referencia plural– abre la puerta, en situaciones comunicativas de relajamiento normativo, a la variación intralingüística en la medida en que estos sustantivos ofrecen la posibilidad de la doble concordancia (Fält, 1972; Quilis, 1983; Nuessel, 1984; Martínez, 1999; Sánchez Avendaño, 2007; Soler Arechalde, 2012; RAE/ASALE, 2009, §33.8d)1 y los hablantes tienen la facultad de optar por dar preferencia a las relaciones formales (concordancia ad formam) o a las de sentido (concordancia ad sensum). Este conflicto determina el concepto de concordancia semántica (cfr. Corbett, 2006, 155). La bolaspa con que el Diccionario Panhispánico de Dudas (RAE, 2005 s.v. gente) sambenita la discordancia de gente en el dominio intraoracional confirma la disponibilidad de la doble concordancia para los hablantes de español. En las breves páginas que siguen abordaré los casos de discordancia o concordancia semántica activados por el sustantivo gente como núcleo sintáctico de un sintagma sujeto en las variedades rurales del español europeo. Para ello se recogen todas las apariciones pertinentes del sustantivo en las muestras dialectales del Corpus Oral y Sonoro del Español Rural (COSER) (www.corpusrural.es), que aplica la metodología propia de la sociolingüística urbana para encuestar a los informantes prototípicos de la dialectología tradicional en distintos enclaves del español peninsular (y, en campañas recientes, también insular) (cfr. Fernández-Ordóñez, 2011). Ejemplos representativos del fenómeno se agrupan bajo (1).","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"44035253","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek prikaže zbirateljsko strategijo Ivana Skuška ml. (1877–1947), pri čemer pod drobnogled postavi kitajsko pohištvo. Analiza zbirateljstva kitajskega pohištva v širšem evropskem kontekstu je pokazala, da lahko Ivana Skuška umestimo med prve zahodne zbiratelje, ki so v posameznih kosih kitajskega lesenega pohištva že v drugem desetletju 20. stoletja prepoznali umetniško obliko. Leseno pohištvo je namreč večjo mednarodno pozornost doseglo šele v 40. in 50. letih 20. stoletja, ko so začele izhajati prve angleške publikacije. Pri analizi Skuškove vloge v kontekstu zbirateljstva kitajskega pohištva izhajamo iz širše perspektive zbirateljstva v evro-ameriškem prostoru in kulturne klasifikacije, ki je na piedestal večinoma umeščala predmete iz porcelana in laka. Skuškovo vlogo nadalje poskušamo umestiti v širši evropski diskurz zbirateljskih strategij pohištva, pri tem pa se dotaknemo tudi vprašanja definicije kitajske dediščine, kar nadalje izpostavi problematiko kulturnega diskurza evrocentrične imaginacije o Kitajski in s tem različne nacionalne percepcije.
{"title":"Ivan Skušek ml. kot zbiratelj kitajskega pohištva","authors":"Nataša Vampelj Suhadolnik","doi":"10.4312/ars.14.2.45-60","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.45-60","url":null,"abstract":"Članek prikaže zbirateljsko strategijo Ivana Skuška ml. (1877–1947), pri čemer pod drobnogled postavi kitajsko pohištvo. Analiza zbirateljstva kitajskega pohištva v širšem evropskem kontekstu je pokazala, da lahko Ivana Skuška umestimo med prve zahodne zbiratelje, ki so v posameznih kosih kitajskega lesenega pohištva že v drugem desetletju 20. stoletja prepoznali umetniško obliko. Leseno pohištvo je namreč večjo mednarodno pozornost doseglo šele v 40. in 50. letih 20. stoletja, ko so začele izhajati prve angleške publikacije. \u0000Pri analizi Skuškove vloge v kontekstu zbirateljstva kitajskega pohištva izhajamo iz širše perspektive zbirateljstva v evro-ameriškem prostoru in kulturne klasifikacije, ki je na piedestal večinoma umeščala predmete iz porcelana in laka. Skuškovo vlogo nadalje poskušamo umestiti v širši evropski diskurz zbirateljskih strategij pohištva, pri tem pa se dotaknemo tudi vprašanja definicije kitajske dediščine, kar nadalje izpostavi problematiko kulturnega diskurza evrocentrične imaginacije o Kitajski in s tem različne nacionalne percepcije.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70551206","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Prispevek predstavlja pregled znanih lastnikov vzhodnoazijske keramike, posebno porcelana, v Sloveniji v 19. stoletju – natančneje od odprtja Regionalnega muzeja za Kranjsko (kasneje Narodnega muzeja Slovenije) leta 1821 do velikega potresa v Ljubljani leta 1895. Slovenski lastniki porcelana, ali 'navdušenci', ki so predstavljeni v raziskavi, so osebe slovenskih korenin, za katere lahko na podlagi zanesljivih virov potrdimo, da so v svoji lasti imeli keramične ali porcelanaste predmete vzhodnoazijskega izvora ter jih kasneje darovali Deželnem muzeju za Kranjsko. Z vključitvijo analize zbirke Narodnega muzeja in analizo primarnih virov, kot so publikacije, inventarji in slikovno gradivo, raziskujem, kaj nam posamezni predmeti povedo o lastnikih in kako nam lahko pomagajo pri rekonstrukciji zbirateljstva keramike in porcelana vzhodnoazijskega izvora v slovenski zgodovini.
{"title":"Zbirateljstvo vzhodnoazijske keramike na Slovenskem v 19. stoletju","authors":"Tina Berdajs","doi":"10.4312/ars.14.2.29-43","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.29-43","url":null,"abstract":"Prispevek predstavlja pregled znanih lastnikov vzhodnoazijske keramike, posebno porcelana, v Sloveniji v 19. stoletju – natančneje od odprtja Regionalnega muzeja za Kranjsko (kasneje Narodnega muzeja Slovenije) leta 1821 do velikega potresa v Ljubljani leta 1895. Slovenski lastniki porcelana, ali 'navdušenci', ki so predstavljeni v raziskavi, so osebe slovenskih korenin, za katere lahko na podlagi zanesljivih virov potrdimo, da so v svoji lasti imeli keramične ali porcelanaste predmete vzhodnoazijskega izvora ter jih kasneje darovali Deželnem muzeju za Kranjsko. Z vključitvijo analize zbirke Narodnega muzeja in analizo primarnih virov, kot so publikacije, inventarji in slikovno gradivo, raziskujem, kaj nam posamezni predmeti povedo o lastnikih in kako nam lahko pomagajo pri rekonstrukciji zbirateljstva keramike in porcelana vzhodnoazijskega izvora v slovenski zgodovini.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43440197","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.119-135
Klara Hrvatin
Prispevek se osredotoča na slovensko zbirateljsko kulturo vzhodnoazijskih glasbil s posebnim poudarkom na glasbenih instrumentih, ki jih najdemo Skuškovi zbirki (Slovenski etnografski muzej), zbranih konec 19. in v začetku 20. stoletja. Skuškovo zbirko sestavljajo različne vrste glasbil, predvsem kordofoni, kot so kitajske cimbale yangqin, lutnja pipa in gosli sihu, aerofoni, kot so ustne orgle sheng, in idiofoni, med katerimi najdemo viseče zvonce in veliki gong. Gre za redko zbirko kitajskih instrumentov v Sloveniji, o kateri še ni veliko napisanega, tako zbirka ni znana širši javnosti ali strokovnjakom s področja muzikologije in glasbenim izvajalcem. Da bi zbirka pridobila prepoznavnost in nadaljnjo obravnavo med glasbenimi zbirkami neevropskih kultur in nasploh v Sloveniji, je glavna naloga pričujočega prispevka zagotoviti identifikacijo in osnovno predstavitev glasbenih predmetov, pri čemer so ponovno revidirani predhodni zapisi o njih iz muzejskih inventarijev. Avtorica izpostavi Skuškovo zbirko kitajskih glasbil ter z glasbo povezane predmete iz drugih vzhodnoazijskih zbirk v Sloveniji, zlasti zbirke Alme Karlin (Pokrajinski muzej Celje) in Azijske zbirke (Pokrajinski muzej Celje), zagotovi identifikacijo doslej nekategoriziranih predmetov ter omogoči vpogled v dosedanje razstave zbirke glasbil. Prav tako je izpostavljena problematika trenutnega stanja glasbenih instrumentov in njihove nadaljnje restavracije.
{"title":"Zbirateljska kultura in razstave vzhodnoazijskih glasbil na Slovenskem","authors":"Klara Hrvatin","doi":"10.4312/ars.14.2.119-135","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.119-135","url":null,"abstract":"Prispevek se osredotoča na slovensko zbirateljsko kulturo vzhodnoazijskih glasbil s posebnim poudarkom na glasbenih instrumentih, ki jih najdemo Skuškovi zbirki (Slovenski etnografski muzej), zbranih konec 19. in v začetku 20. stoletja. Skuškovo zbirko sestavljajo različne vrste glasbil, predvsem kordofoni, kot so kitajske cimbale yangqin, lutnja pipa in gosli sihu, aerofoni, kot so ustne orgle sheng, in idiofoni, med katerimi najdemo viseče zvonce in veliki gong. Gre za redko zbirko kitajskih instrumentov v Sloveniji, o kateri še ni veliko napisanega, tako zbirka ni znana širši javnosti ali strokovnjakom s področja muzikologije in glasbenim izvajalcem. \u0000Da bi zbirka pridobila prepoznavnost in nadaljnjo obravnavo med glasbenimi zbirkami neevropskih kultur in nasploh v Sloveniji, je glavna naloga pričujočega prispevka zagotoviti identifikacijo in osnovno predstavitev glasbenih predmetov, pri čemer so ponovno revidirani predhodni zapisi o njih iz muzejskih inventarijev. Avtorica izpostavi Skuškovo zbirko kitajskih glasbil ter z glasbo povezane predmete iz drugih vzhodnoazijskih zbirk v Sloveniji, zlasti zbirke Alme Karlin (Pokrajinski muzej Celje) in Azijske zbirke (Pokrajinski muzej Celje), zagotovi identifikacijo doslej nekategoriziranih predmetov ter omogoči vpogled v dosedanje razstave zbirke glasbil. Prav tako je izpostavljena problematika trenutnega stanja glasbenih instrumentov in njihove nadaljnje restavracije.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"44966506","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.241-252
Tadej Curk
Arheološka dediščina nujno terja sodelovanje med arheologijo in arhitekturo, saj lahko le interdisciplinarno sodelovanje zagotovi poglobljeno raziskavo, sodobno dediščinsko interpretacijo ter posledično celostno in dolgoročno varovanje in upravljanje arheološke dediščine. Takšen postopek torej nudi kakovostnejšo obravnavo, mnogoplastne informacije, konservacijo, restavracijo in prezentacijo arheološke dediščine, česar ena ali druga veda sama ne zmore zagotoviti. Želje sodobne družbe ter uporabnikov arheološke dediščine, kakor tudi sodobni pristopi k ohranjanju in zaščiti, so pripeljali do postopnega obujanja intenzivnejšega sodelovanja med arheologi in arhitekti, kar se kaže tudi v počasnem razvoju teoretičnih temeljev za sodelovanje med obema strokama in sprejemanju nacionalnih (slovenskih) ter mednarodnih listin in priporočil o raziskavah, interpretaciji, varovanju ter prezentaciji arheološkega dediščine, ki spodbujajo sodelovanje in inkluzijo.
{"title":"Rokovanje z arheološko dediščino kot skupna točka arheologije in arhitekture","authors":"Tadej Curk","doi":"10.4312/ars.14.2.241-252","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.241-252","url":null,"abstract":"Arheološka dediščina nujno terja sodelovanje med arheologijo in arhitekturo, saj lahko le interdisciplinarno sodelovanje zagotovi poglobljeno raziskavo, sodobno dediščinsko interpretacijo ter posledično celostno in dolgoročno varovanje in upravljanje arheološke dediščine. Takšen postopek torej nudi kakovostnejšo obravnavo, mnogoplastne informacije, konservacijo, restavracijo in prezentacijo arheološke dediščine, česar ena ali druga veda sama ne zmore zagotoviti. \u0000Želje sodobne družbe ter uporabnikov arheološke dediščine, kakor tudi sodobni pristopi k ohranjanju in zaščiti, so pripeljali do postopnega obujanja intenzivnejšega sodelovanja med arheologi in arhitekti, kar se kaže tudi v počasnem razvoju teoretičnih temeljev za sodelovanje med obema strokama in sprejemanju nacionalnih (slovenskih) ter mednarodnih listin in priporočil o raziskavah, interpretaciji, varovanju ter prezentaciji arheološkega dediščine, ki spodbujajo sodelovanje in inkluzijo.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"45772537","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.255-261
C. Tóth
Kako misliti postutopično utopijo oziroma misliti utopijo v njeni očitni nenavzočnosti? Nekoč je utopija šla pred spoznavanjem, celo usmerjala ga je, bila kot nekakšen kažipot, danes je drugače, kajti spoznanje gre pred utopijo, pogosto celo brez nje. In tu nekaj manjka, krepko manjka. Preboja naprej brez nečesa utopičnega ni in ga tudi ne more biti. Tudi doba, v kateri živimo, se deklarira za postutopično in soočeni smo z retrotopijo, z vzvratnimi, tj. povratnimi procesi svetovnih razsežnosti.
{"title":"Rudi Rizman: Družba in politika v času retrotopije: teme iz politične sociologije","authors":"C. Tóth","doi":"10.4312/ars.14.2.255-261","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.255-261","url":null,"abstract":"Kako misliti postutopično utopijo oziroma misliti utopijo v njeni očitni nenavzočnosti? Nekoč je utopija šla pred spoznavanjem, celo usmerjala ga je, bila kot nekakšen kažipot, danes je drugače, kajti spoznanje gre pred utopijo, pogosto celo brez nje. In tu nekaj manjka, krepko manjka. Preboja naprej brez nečesa utopičnega ni in ga tudi ne more biti. Tudi doba, v kateri živimo, se deklarira za postutopično in soočeni smo z retrotopijo, z vzvratnimi, tj. povratnimi procesi svetovnih razsežnosti.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"48883534","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.181-210
T. Germ
Avtor v svoji študiji analizira ročno slikane embleme z motivom orla in sonca v Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma (skrajšano: Dizmova kronika), hranjene v Arhivu Republike Slovenije (ref. AS 1073, I/1), ki so z ikonografskega vidika skoraj povsem neraziskani. Kratkemu uvodu, v katerem je predstavljena Dizmova kronika kot izvirna oblika emblemske spominske knjige, ki je nastajala v Ljubljani med letoma 1689 in 1801, sledi ikonološka analiza desetih emblemov z motivom orla in sonca (fols. 119r, 161r, 229r, 234r, 238r, 264r, 287r, 294r, 306r, 369r) v kontekstu evropske emblematike. Avtor najprej opozori na ikonografska izhodišča motiva ter opredeli osnovni vsebinski okvir, ki je skupen vsem emblemom z motivom orla in sonca v Dizmovi kroniki. Gre za večinoma kristološko ikonografijo, ki izhaja iz biblijske eksegeze, Fiziologa in srednjeveških bestiarijev, največji razcvet pa doživi prav na področju emblematike v zgodnjem novem veku. Skupno vsebinsko jedro oblikujejo motivi preroda, odrešenja in večnega življenja ter simbolične predstave o sledenju Kristusovemu nauku in odličnosti duha, ki se dviga v nebeške višave. Analiza pokaže, da imajo ključno vlogo motivi, ki izvirajo iz antike, a so v krščanstvu dobili nove, precej bolj kompleksne vsebine: orel, ki nemoteno zre v sonce, orel, ki leti proti soncu, preizkušnja mladih orličev z gledanjem v sonce ter orel, ki uči mladiče leteti. Raziskava se osredotoča na ikonografsko specifiko vsakega posameznega emblema, v kateri sta razvidna inventivnost naročnikov in njihovo poznavanje evropske tradicije emblemskih knjig. Analiza izbranih emblemov ne razkriva samo njihovega vsebinskega bogastva in kompleksne strukture, različne zglede in neposredne vplive, ampak hkrati celoviteje osvetljuje dejaven pristop naročnikov v procesu njihovega nastajanja, ki doslej v primeru ilustracij v ljubljanski Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma ni bil deležen ustrezne pozornosti. Ob tem avtor opozarja tudi na vlogo vodilnih miniaturistov Andreja Trosta in Simona Tadeja Volbenka Grahovarja, ki nista bila zgolj iluminatorja, temveč sta aktivno sodelovala pri sami ikonografski zasnovi emblemov, s čimer odpira nov vpogled v dinamiko odnosov med umetnikom in naročnikom.
{"title":"Simbolika orla in sonca v emblemih Spominske knjige ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma","authors":"T. Germ","doi":"10.4312/ars.14.2.181-210","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.181-210","url":null,"abstract":"Avtor v svoji študiji analizira ročno slikane embleme z motivom orla in sonca v Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma (skrajšano: Dizmova kronika), hranjene v Arhivu Republike Slovenije (ref. AS 1073, I/1), ki so z ikonografskega vidika skoraj povsem neraziskani. Kratkemu uvodu, v katerem je predstavljena Dizmova kronika kot izvirna oblika emblemske spominske knjige, ki je nastajala v Ljubljani med letoma 1689 in 1801, sledi ikonološka analiza desetih emblemov z motivom orla in sonca (fols. 119r, 161r, 229r, 234r, 238r, 264r, 287r, 294r, 306r, 369r) v kontekstu evropske emblematike. Avtor najprej opozori na ikonografska izhodišča motiva ter opredeli osnovni vsebinski okvir, ki je skupen vsem emblemom z motivom orla in sonca v Dizmovi kroniki. Gre za večinoma kristološko ikonografijo, ki izhaja iz biblijske eksegeze, Fiziologa in srednjeveških bestiarijev, največji razcvet pa doživi prav na področju emblematike v zgodnjem novem veku. Skupno vsebinsko jedro oblikujejo motivi preroda, odrešenja in večnega življenja ter simbolične predstave o sledenju Kristusovemu nauku in odličnosti duha, ki se dviga v nebeške višave. Analiza pokaže, da imajo ključno vlogo motivi, ki izvirajo iz antike, a so v krščanstvu dobili nove, precej bolj kompleksne vsebine: orel, ki nemoteno zre v sonce, orel, ki leti proti soncu, preizkušnja mladih orličev z gledanjem v sonce ter orel, ki uči mladiče leteti. \u0000Raziskava se osredotoča na ikonografsko specifiko vsakega posameznega emblema, v kateri sta razvidna inventivnost naročnikov in njihovo poznavanje evropske tradicije emblemskih knjig. Analiza izbranih emblemov ne razkriva samo njihovega vsebinskega bogastva in kompleksne strukture, različne zglede in neposredne vplive, ampak hkrati celoviteje osvetljuje dejaven pristop naročnikov v procesu njihovega nastajanja, ki doslej v primeru ilustracij v ljubljanski Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma ni bil deležen ustrezne pozornosti. Ob tem avtor opozarja tudi na vlogo vodilnih miniaturistov Andreja Trosta in Simona Tadeja Volbenka Grahovarja, ki nista bila zgolj iluminatorja, temveč sta aktivno sodelovala pri sami ikonografski zasnovi emblemov, s čimer odpira nov vpogled v dinamiko odnosov med umetnikom in naročnikom.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"45171340","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.211-225
Rebeka Vidrih
Kljub temu da teorija fotografije velja za opredeljeno in uveljavljeno miselno polje, njena »zgodovina« zaenkrat obstaja le v obliki antologij raznolikih tekstov, iztrganih iz različnih kontekstov. Predlagan je zato osnutek za koherenten zgodovinski pregled najpomembnejših misli in mislecev o fotografiji, ki naj bi služil kot izhodišče za obsežnejšo in temeljitejšo študijo. Polje teorije fotografije se izkaže za mrežo razmislekov, ki se prepletajo, nanašajo drug na drugega in drug drugemu nasprotujejo in katerih ugotovitve se dopolnjujejo ter jih je mogoče smiselno povzeti. Fotografska podoba je kot produkt fotografskega postopka odtis resničnosti, vendar ima v postopku pomembno vlogo tudi fotografova dejavnost izbire določenega motiva in način tega izbiranja vzpostavlja prostor za umetniško dimenzijo fotografije. Fotografska podoba je sporočilo, toda sama po sebi nima pomena, pač pa je njena pomenljivost odvisna od teksta in konteksta, njen pomen je diskurzivno in institucionalno zagotovljen. Čeprav se fotografskemu kapitalističnemu spektaklu ni mogoče izogniti, se je vendarle mogoče fotografije posluževati tudi kot alternativne, kritične umetniške prakse. Izpostavljeni so tudi zastavki predstavljenih mislecev (filozof, kulturni kritik, likovni kritik, kustos, umetnostni zgodovinar, konceptualni umetnik): poudarjeno je, s katerega stališča se piše teorija fotografije, in posledično, kaj je pravzaprav vsakokrat njen predmet.
{"title":"Sinopsis za zgodovino teorije fotografije","authors":"Rebeka Vidrih","doi":"10.4312/ars.14.2.211-225","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.211-225","url":null,"abstract":"Kljub temu da teorija fotografije velja za opredeljeno in uveljavljeno miselno polje, njena »zgodovina« zaenkrat obstaja le v obliki antologij raznolikih tekstov, iztrganih iz različnih kontekstov. Predlagan je zato osnutek za koherenten zgodovinski pregled najpomembnejših misli in mislecev o fotografiji, ki naj bi služil kot izhodišče za obsežnejšo in temeljitejšo študijo. Polje teorije fotografije se izkaže za mrežo razmislekov, ki se prepletajo, nanašajo drug na drugega in drug drugemu nasprotujejo in katerih ugotovitve se dopolnjujejo ter jih je mogoče smiselno povzeti. Fotografska podoba je kot produkt fotografskega postopka odtis resničnosti, vendar ima v postopku pomembno vlogo tudi fotografova dejavnost izbire določenega motiva in način tega izbiranja vzpostavlja prostor za umetniško dimenzijo fotografije. Fotografska podoba je sporočilo, toda sama po sebi nima pomena, pač pa je njena pomenljivost odvisna od teksta in konteksta, njen pomen je diskurzivno in institucionalno zagotovljen. Čeprav se fotografskemu kapitalističnemu spektaklu ni mogoče izogniti, se je vendarle mogoče fotografije posluževati tudi kot alternativne, kritične umetniške prakse. Izpostavljeni so tudi zastavki predstavljenih mislecev (filozof, kulturni kritik, likovni kritik, kustos, umetnostni zgodovinar, konceptualni umetnik): poudarjeno je, s katerega stališča se piše teorija fotografije, in posledično, kaj je pravzaprav vsakokrat njen predmet.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"42850448","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.165-178
Helena Motoh
Članek se ukvarja s problematiki muzealizacije človeških ostankov na primeru dveh tibetanskih predmetov iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, iz lobanje narejena skleda (thod pa/kapāla), ki je bila del zbirke jezuitskega Indijskega muzeja, in bobenček (damaru) iz dveh lobanj, ki je v muzej prišel kot del Skuškove zbirke. V prvem delu bo članek analiziral zgodovino teh dveh eksponatov in pomen tovrstnih predmetov v tibetanski tradicionalni družbi. Drugi del članka bo posvečen problematiki zbiranja in razstavljanja predmetov iz človeških ostankov in medkulturnim vidikom teh vprašanj na primeru tibetanskih predmetov, izdelanih iz človeških ostankov.
{"title":"Lobanje v muzeju?","authors":"Helena Motoh","doi":"10.4312/ars.14.2.165-178","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.165-178","url":null,"abstract":"Članek se ukvarja s problematiki muzealizacije človeških ostankov na primeru dveh tibetanskih predmetov iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, iz lobanje narejena skleda (thod pa/kapāla), ki je bila del zbirke jezuitskega Indijskega muzeja, in bobenček (damaru) iz dveh lobanj, ki je v muzej prišel kot del Skuškove zbirke. V prvem delu bo članek analiziral zgodovino teh dveh eksponatov in pomen tovrstnih predmetov v tibetanski tradicionalni družbi. Drugi del članka bo posvečen problematiki zbiranja in razstavljanja predmetov iz človeških ostankov in medkulturnim vidikom teh vprašanj na primeru tibetanskih predmetov, izdelanih iz človeških ostankov.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43695796","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.103-118
Mina Grčar
Bogata zbirka zanimivih vzhodnoazijskih predmetov, ki jih hrani Pokrajinski muzej Celje, se med drugim ponaša tudi z velikim in impresivnim bronastim kadilnikom v obliki slona, ki na hrbtu nosi dvonadstropno pagodo. Ta predstavlja izrazito kitajski in simbolno močan motiv taiping youxiang 太平有象, a že malo natančnejši pogled razkrije, da je kadilnik (kōro 香炉 v japonščini in xianglu 香爐 v kitajščini) nemara delo umetnika, ki je ustvarjal v obdobju Meiji (1868–1912) na Japonskem. Kljub temu je točen kraj in datum nastanka težko z gotovostjo potrditi, saj je bil umetnikov pečat na dnu kadilnika v preteklosti odstranjen. Še več vprašanj se odpira spričo prisotnosti bronastega kadilnika kōro na območju današnje Slovenije in njegove vloge v novem okolju. Kdo je bil njegov zadnji lastnik? Kdo je odstranil podpis delavnice, in kar je morda še pomembnejše, zakaj? Odgovori na ta vprašanja nam ne bi zgolj pomagali osvetliti zgodbe v ozadju te posebne umetnine, pač pa bi veliko razkrili tudi o estetskih idealih in umetniškem okusu premožnejšega meščanskega sloja na Kitajskem in Japonskem ter zbirateljskih trendih v Evropi, predvsem pa o naravi kulturnih izmenjav med vzhodnoazijskim prostorom ter perifernimi regijami Vzhodne in Jugovzhodne Evrope v poznem 19. in v začetku 20. stoletja.
{"title":"Iz vzhodnoazijskega v slovenski prostor","authors":"Mina Grčar","doi":"10.4312/ars.14.2.103-118","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.103-118","url":null,"abstract":"Bogata zbirka zanimivih vzhodnoazijskih predmetov, ki jih hrani Pokrajinski muzej Celje, se med drugim ponaša tudi z velikim in impresivnim bronastim kadilnikom v obliki slona, ki na hrbtu nosi dvonadstropno pagodo. Ta predstavlja izrazito kitajski in simbolno močan motiv taiping youxiang 太平有象, a že malo natančnejši pogled razkrije, da je kadilnik (kōro 香炉 v japonščini in xianglu 香爐 v kitajščini) nemara delo umetnika, ki je ustvarjal v obdobju Meiji (1868–1912) na Japonskem. Kljub temu je točen kraj in datum nastanka težko z gotovostjo potrditi, saj je bil umetnikov pečat na dnu kadilnika v preteklosti odstranjen. Še več vprašanj se odpira spričo prisotnosti bronastega kadilnika kōro na območju današnje Slovenije in njegove vloge v novem okolju. Kdo je bil njegov zadnji lastnik? Kdo je odstranil podpis delavnice, in kar je morda še pomembnejše, zakaj? Odgovori na ta vprašanja nam ne bi zgolj pomagali osvetliti zgodbe v ozadju te posebne umetnine, pač pa bi veliko razkrili tudi o estetskih idealih in umetniškem okusu premožnejšega meščanskega sloja na Kitajskem in Japonskem ter zbirateljskih trendih v Evropi, predvsem pa o naravi kulturnih izmenjav med vzhodnoazijskim prostorom ter perifernimi regijami Vzhodne in Jugovzhodne Evrope v poznem 19. in v začetku 20. stoletja.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":null,"pages":null},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43884089","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：