Pub Date : 2021-07-20DOI: 10.4312/ars.15.1.171-181
Janez Mlinar
The treatise focuses on a diachronic demonstration of the development of biographical texts in the Middle Ages, pointing to individuals’ role within these texts. This allows for a definition of content-related value of medieval biographies and their interpretative range. Medieval biographical texts built upon ancient materials only in part. In the early Middle Ages hagiographies and, to some extent, gestae gained prominence; however, they focused on the collective, not the individual. Collective values and goals were thus projected on to a literary character. The so-called twelfth-century Renaissance presents itself as a key moment in the shift of paradigm. Broader social changes also brought about a new perception of the individual. Having previously been reduced to types, individuals began to acquire particular traits. A shift in the perception of an individual gave new impetus to biographical texts in the late Middle Ages. The quantity of such texts increased considerably, the circle of their authors expanded and was no longer restricted to the clergy, and their target audience was differentiated as well. Gradually, vernacular languages took root and the forms of texts became more diverse. Nevertheless, the internal structure of a medieval individual remains concealed due to the quantity and structure of sources and, consequently, methodological issues. On the other hand, it is for these reasons that medieval biographies provide an insight into history’s dominant complexity.
{"title":"Medieval Biography Between the Individual and the Collective","authors":"Janez Mlinar","doi":"10.4312/ars.15.1.171-181","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.171-181","url":null,"abstract":"The treatise focuses on a diachronic demonstration of the development of biographical texts in the Middle Ages, pointing to individuals’ role within these texts. This allows for a definition of content-related value of medieval biographies and their interpretative range. \u0000Medieval biographical texts built upon ancient materials only in part. In the early Middle Ages hagiographies and, to some extent, gestae gained prominence; however, they focused on the collective, not the individual. Collective values and goals were thus projected on to a literary character. The so-called twelfth-century Renaissance presents itself as a key moment in the shift of paradigm. Broader social changes also brought about a new perception of the individual. Having previously been reduced to types, individuals began to acquire particular traits. A shift in the perception of an individual gave new impetus to biographical texts in the late Middle Ages. The quantity of such texts increased considerably, the circle of their authors expanded and was no longer restricted to the clergy, and their target audience was differentiated as well. Gradually, vernacular languages took root and the forms of texts became more diverse. \u0000Nevertheless, the internal structure of a medieval individual remains concealed due to the quantity and structure of sources and, consequently, methodological issues. On the other hand, it is for these reasons that medieval biographies provide an insight into history’s dominant complexity.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-07-20","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47316642","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Za vsako krizo, vključujoč zdravstveno, stoji preplet socialnih, ekonomskih, političnih in etičnih tokov upravljanja življenja (governmentality); naloga kritičnega družboslovja in humanistike je odgovoriti na krizo pandemije s predlogi za alternativne modele upravljanja z javnim dobrim. V omejenem obsegu tega sklopa je ambicija lahko le omejena. V pričujočem tematskem bloku o pandemiji COVID-19 smo zbrali družboslovno-humanistične vpoglede v družbeno-kulturne vidike pandemije in t. i. »korona krize«. Bogat nabor člankov tako razmišlja o pandemiji onkraj medicinsko-tehnicističnih premislekov, ko na eni strani ponuja filozofsko-sociološko navdihnjene razprave o družbenih in političnih implikacijah pandemije, na drugi strani pa postreže s konkretnimi sociološko-komunikološkimi empiričnimi študijami o življenju s pandemijo v slovenski družbi. Tematski blok, razdeljen na tri dele, pa je v zadnjem delu obogaten še z dvema kulturološkima premišljevanjema o pomenu pandemije za kulturni prostor, ki je pod njenim vplivom doživel številne preobrazbe.
{"title":"Pandemija COVID-19 in njene družbene posledice","authors":"Ksenija Vidmar Horvat, Maruša Pušnik","doi":"10.4312/ars.15.1.5-12","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.5-12","url":null,"abstract":"Za vsako krizo, vključujoč zdravstveno, stoji preplet socialnih, ekonomskih, političnih in etičnih tokov upravljanja življenja (governmentality); naloga kritičnega družboslovja in humanistike je odgovoriti na krizo pandemije s predlogi za alternativne modele upravljanja z javnim dobrim. V omejenem obsegu tega sklopa je ambicija lahko le omejena. V pričujočem tematskem bloku o pandemiji COVID-19 smo zbrali družboslovno-humanistične vpoglede v družbeno-kulturne vidike pandemije in t. i. »korona krize«. Bogat nabor člankov tako razmišlja o pandemiji onkraj medicinsko-tehnicističnih premislekov, ko na eni strani ponuja filozofsko-sociološko navdihnjene razprave o družbenih in političnih implikacijah pandemije, na drugi strani pa postreže s konkretnimi sociološko-komunikološkimi empiričnimi študijami o življenju s pandemijo v slovenski družbi. Tematski blok, razdeljen na tri dele, pa je v zadnjem delu obogaten še z dvema kulturološkima premišljevanjema o pomenu pandemije za kulturni prostor, ki je pod njenim vplivom doživel številne preobrazbe.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-07-20","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70550830","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2021-07-20DOI: 10.4312/ars.15.1.231-236
Rok Smrdelj
Leta 2001 je izšel zbornik Media and Migration: Constructions of Mobility and Difference, v katerem je bilo področje raziskovanja medijev in migracij verjetno prvič deležno sistematične in celovite obravnave. Skoraj dvajset let po izidu omenjenega zbornika je izšel njegov obsežen naslednik The SAGE Handbook of Media and Migration (2020), v katerem je teoretska in empirična kompleksnost sodobnih medijskih in migracijskih študijev tematizirana v štiriinpetdesetih poglavjih več kot šestdesetih avtorjev in avtoric. Če je obdobje izida prvega zbornika zaznamovala prevlada množičnih medijev, pa drugi zbornik naslavlja radikalno drugačno medijsko krajino. Določa jo digitalni spletni kontekst, ki ni samo preoblikoval tradicionalnih množičnih medijev, ampak tudi prispeval k uveljavitvi družbenih medijev in novih medijskih tehnologij. Sodobni mediji so digitalni mediji, ki ne vplivajo le na medijsko konstrukcijo migracij in njihovo osebno doživljanje, ampak področje medijskih in migracijskih študijev postavljajo pred številne teoretske, epistemološke in metodološke izzive.
{"title":"Kevin Smets, Koen Leurs, Myria Georgiou, Saskia Witteborn in Radhika Gajjala (ur.): The SAGE Handbook of Media and Migration","authors":"Rok Smrdelj","doi":"10.4312/ars.15.1.231-236","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.231-236","url":null,"abstract":"Leta 2001 je izšel zbornik Media and Migration: Constructions of Mobility and Difference, v katerem je bilo področje raziskovanja medijev in migracij verjetno prvič deležno sistematične in celovite obravnave. Skoraj dvajset let po izidu omenjenega zbornika je izšel njegov obsežen naslednik The SAGE Handbook of Media and Migration (2020), v katerem je teoretska in empirična kompleksnost sodobnih medijskih in migracijskih študijev tematizirana v štiriinpetdesetih poglavjih več kot šestdesetih avtorjev in avtoric. Če je obdobje izida prvega zbornika zaznamovala prevlada množičnih medijev, pa drugi zbornik naslavlja radikalno drugačno medijsko krajino. Določa jo digitalni spletni kontekst, ki ni samo preoblikoval tradicionalnih množičnih medijev, ampak tudi prispeval k uveljavitvi družbenih medijev in novih medijskih tehnologij. Sodobni mediji so digitalni mediji, ki ne vplivajo le na medijsko konstrukcijo migracij in njihovo osebno doživljanje, ampak področje medijskih in migracijskih študijev postavljajo pred številne teoretske, epistemološke in metodološke izzive.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-07-20","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47492881","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V prispevku bodo predstavljene nekatere etične razsežnosti trenutne pandemije na eni in izstopajoče etične dileme ter izzivi, pred katerimi stoji človeštvo, na drugi strani. Ker v primeru pandemije narava (virus) primarno spodkopava ustaljene kulturne vzorce, to od nas terja ponoven kritični premislek fenomena kulture v njegovem razmerju do narave in življenja. Zato bo posebne pozornosti deležen klasični antropološki binom narava – kultura in tisti pojmi, ki opisujejo njegov etični značaj (kriza, telo, vrednote, pravice in svoboščine, morala, etika, svoboda, posameznik, družba).
{"title":"Koronakriza, njene etične razsežnosti in dileme","authors":"Borut Ošlaj","doi":"10.4312/ars.15.1.17-28","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.17-28","url":null,"abstract":"V prispevku bodo predstavljene nekatere etične razsežnosti trenutne pandemije na eni in izstopajoče etične dileme ter izzivi, pred katerimi stoji človeštvo, na drugi strani. Ker v primeru pandemije narava (virus) primarno spodkopava ustaljene kulturne vzorce, to od nas terja ponoven kritični premislek fenomena kulture v njegovem razmerju do narave in življenja. Zato bo posebne pozornosti deležen klasični antropološki binom narava – kultura in tisti pojmi, ki opisujejo njegov etični značaj (kriza, telo, vrednote, pravice in svoboščine, morala, etika, svoboda, posameznik, družba).","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-07-20","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"41868280","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek se posveča specifičnemu pogledu na pandemijo COVID-19, ki predstavlja izrazit kontrapunkt prevladujočim odzivom nanjo. Namesto analiziranja anomalij, ki jih je povzročila, se bomo vprašali, ali lahko pandemija prinese priložnost za revitalizacijo zahodnega duha. Iskanje novih konceptov sobivanja, ki bodo segli prek materialistične zadovoljitve zasebnika, maksimizacije dobička in s tem povezanih ekoloških izzivov, je stalnica povojne Evrope. Toda trdovraten avtopoetični mehanizem dominantnega narativa je pokazal, kako težko je doseči kakršnokoli spremembo. Zato se v članku posvetimo konceptoma, ki na drugačen način, v eksistencialni stiski in družbenih pretresih, opišeta mehanizem revitalizacije duha. Obravnavali bomo dva avtorja, Ibn Ḫaldūna in G. W. F. Hegla, ki v udobju, izobilju in varnosti prepoznata erozijo človekovega duha. Pandemija je prelomila z metafiziko prisotnosti, na kateri temelji narativ znanstvene preračunljivosti sveta. Prav ta okoliščina lahko prinese tako globino preloma, ki sproži porajanje alternativnih oblik sobivanja.
{"title":"Možne perspektive za pozitivno interpretacijo pandemije COVID-19","authors":"Rok Svetlič","doi":"10.4312/ars.15.1.29-42","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.29-42","url":null,"abstract":"Članek se posveča specifičnemu pogledu na pandemijo COVID-19, ki predstavlja izrazit kontrapunkt prevladujočim odzivom nanjo. Namesto analiziranja anomalij, ki jih je povzročila, se bomo vprašali, ali lahko pandemija prinese priložnost za revitalizacijo zahodnega duha. Iskanje novih konceptov sobivanja, ki bodo segli prek materialistične zadovoljitve zasebnika, maksimizacije dobička in s tem povezanih ekoloških izzivov, je stalnica povojne Evrope. Toda trdovraten avtopoetični mehanizem dominantnega narativa je pokazal, kako težko je doseči kakršnokoli spremembo. Zato se v članku posvetimo konceptoma, ki na drugačen način, v eksistencialni stiski in družbenih pretresih, opišeta mehanizem revitalizacije duha. Obravnavali bomo dva avtorja, Ibn Ḫaldūna in G. W. F. Hegla, ki v udobju, izobilju in varnosti prepoznata erozijo človekovega duha. Pandemija je prelomila z metafiziko prisotnosti, na kateri temelji narativ znanstvene preračunljivosti sveta. Prav ta okoliščina lahko prinese tako globino preloma, ki sproži porajanje alternativnih oblik sobivanja.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-07-20","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46668213","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pričujoči članek izhaja iz medkulturne problematike kriznih situacij, ki se kažejo na svetovni ravni in med katere brez dvoma sodi tudi pandemija virusne bolezni COVID-19. Ukvarja se z vprašanjem, ali je rasizem univerzalen ali kulturno pogojen pojav, in pokaže, da je rasizem idejna dediščina ontološkega statusa koncepta rase, ki se je razvil in prevladal v evropski idejni tradiciji. S prikazom razlik med esencialističnim in procesnim dojemanjem človeka pokaže, da je rasizem kot politični in družbeni pojav specifična dediščina evropske znanosti in da ni občečloveški način razumevanja oziroma kategoriziranja pripadnikov in pripadnic človeške vrste. S predstavitvijo tradicionalnih kitajskih modelov relacijskega in antiesencialističnega koncepta sebstva želi avtorica prikazati nove možnosti dojemanja medosebnih in medkulturnih interakcij, ki lahko vodijo k solidarnosti in sodelovanju, ki sta nujna za izdelavo celostnih strategij za sedanja in bodoča soočanja s pandemijami in drugimi globalnimi katastrofami.
{"title":"Porast rasizmov med pandemijo COVID-19 in ontologija rase","authors":"Jana S. Rošker","doi":"10.4312/ars.15.1.43-55","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.43-55","url":null,"abstract":"Pričujoči članek izhaja iz medkulturne problematike kriznih situacij, ki se kažejo na svetovni ravni in med katere brez dvoma sodi tudi pandemija virusne bolezni COVID-19. Ukvarja se z vprašanjem, ali je rasizem univerzalen ali kulturno pogojen pojav, in pokaže, da je rasizem idejna dediščina ontološkega statusa koncepta rase, ki se je razvil in prevladal v evropski idejni tradiciji. S prikazom razlik med esencialističnim in procesnim dojemanjem človeka pokaže, da je rasizem kot politični in družbeni pojav specifična dediščina evropske znanosti in da ni občečloveški način razumevanja oziroma kategoriziranja pripadnikov in pripadnic človeške vrste. S predstavitvijo tradicionalnih kitajskih modelov relacijskega in antiesencialističnega koncepta sebstva želi avtorica prikazati nove možnosti dojemanja medosebnih in medkulturnih interakcij, ki lahko vodijo k solidarnosti in sodelovanju, ki sta nujna za izdelavo celostnih strategij za sedanja in bodoča soočanja s pandemijami in drugimi globalnimi katastrofami.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"62 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-01-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70550806","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2021-01-01DOI: 10.4312/ars.15.1.197-211
Yuliya Maystrenko-Vakulenko
The study of time, space and movement as constituent art elements was a focus of attention of avant-garde artists. The theatre where events unfold both in space and time became a place of consolidation of Ukrainian artists, with the synergistic association of representatives in various art branches and movements. A scenographic sketch, that is, a two-dimensional realisation of idea of a future four-dimensional work, is a unique phenomenon to study the evolution of the avant-garde’s concept of the space-time continuum. Through the example of works of both distinguished and less known Ukrainian theatre artists we have studied features of the realisation of time and space categories according to the key stylistic directions of the Ukrainian avant-garde: cubism, futurism, cubo-futurism, constructivism, suprematism. A theoretical basis for the study has been provided by works of Western thinkers of the late nineteenth and early twentieth centuries: Edmund Husserl, Henri Bergson, Oswald Spengler, Ludwig Wittgenstein, Maurice Merleau-Ponty, and Meyer Schapiro, along with the Ukrainian art theorists Kasimir Malevich, Aleksandr Bogomasov, and Les Kurbas, as well as works of modern researchers such as Linda Henderson and Igor Duchan. We have drawn a parallel between the development of art concepts in the Ukrainian avant-garde and scientific achievements, and the sense of time and space categories in the philosophical thought of that epoch.
{"title":"Ukrainian Theatrical Drawings and Sketches of the Avant-Garde Era","authors":"Yuliya Maystrenko-Vakulenko","doi":"10.4312/ars.15.1.197-211","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.15.1.197-211","url":null,"abstract":"The study of time, space and movement as constituent art elements was a focus of attention of avant-garde artists. The theatre where events unfold both in space and time became a place of consolidation of Ukrainian artists, with the synergistic association of representatives in various art branches and movements. A scenographic sketch, that is, a two-dimensional realisation of idea of a future four-dimensional work, is a unique phenomenon to study the evolution of the avant-garde’s concept of the space-time continuum. Through the example of works of both distinguished and less known Ukrainian theatre artists we have studied features of the realisation of time and space categories according to the key stylistic directions of the Ukrainian avant-garde: cubism, futurism, cubo-futurism, constructivism, suprematism. A theoretical basis for the study has been provided by works of Western thinkers of the late nineteenth and early twentieth centuries: Edmund Husserl, Henri Bergson, Oswald Spengler, Ludwig Wittgenstein, Maurice Merleau-Ponty, and Meyer Schapiro, along with the Ukrainian art theorists Kasimir Malevich, Aleksandr Bogomasov, and Les Kurbas, as well as works of modern researchers such as Linda Henderson and Igor Duchan. We have drawn a parallel between the development of art concepts in the Ukrainian avant-garde and scientific achievements, and the sense of time and space categories in the philosophical thought of that epoch.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2021-01-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"70550768","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Tako zbirke kot predmeti, ki jih sestavljajo, so živi organizmi. Njihove usode so podvržene procesom spreminjanja in so zato vedno zgolj začasne. Skozi čas in prostor se spreminjajo sama materialnost predmetov, pa tudi njihova raba in pomen – naj bo osebni, družbeni, kulturni itd. Zbirke se oblikujejo z nakupi in izmenjavami predmetov, z odpisi in izgubami, lahko jih razkosajo ali povsem razpustijo. Predmeti in zbirke prehajajo med posamezniki ter med posamezniki in institucijami s prodajo, z darovanjem in dedovanjem. Pripisana vrednost predmetov in zbirk lahko močno niha, saj je kompleksen preplet vrste družbenih (npr. razred, spol), idejnih (npr. o estetski prefinjenosti, moralnosti) in ekonomskih dejavnikov (globalni trg in drugi trgi). V splošnem pa lahko rečemo, da je institucionalizacija zbirke, tj. njena vključitev in razstava v priznanem muzeju, galeriji, tudi arhivu ali knjižnici, tista, ki zbirki in zbiratelju podeli priznanje poznavalstva in družbeni prestiž (cf. Belk 2006, 537).
{"title":"Zbirateljske kulture","authors":"Maja Veselič","doi":"10.4312/ars.14.2.5-12","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.5-12","url":null,"abstract":"Tako zbirke kot predmeti, ki jih sestavljajo, so živi organizmi. Njihove usode so podvržene procesom spreminjanja in so zato vedno zgolj začasne. Skozi čas in prostor se spreminjajo sama materialnost predmetov, pa tudi njihova raba in pomen – naj bo osebni, družbeni, kulturni itd. Zbirke se oblikujejo z nakupi in izmenjavami predmetov, z odpisi in izgubami, lahko jih razkosajo ali povsem razpustijo. Predmeti in zbirke prehajajo med posamezniki ter med posamezniki in institucijami s prodajo, z darovanjem in dedovanjem. Pripisana vrednost predmetov in zbirk lahko močno niha, saj je kompleksen preplet vrste družbenih (npr. razred, spol), idejnih (npr. o estetski prefinjenosti, moralnosti) in ekonomskih dejavnikov (globalni trg in drugi trgi). V splošnem pa lahko rečemo, da je institucionalizacija zbirke, tj. njena vključitev in razstava v priznanem muzeju, galeriji, tudi arhivu ali knjižnici, tista, ki zbirki in zbiratelju podeli priznanje poznavalstva in družbeni prestiž (cf. Belk 2006, 537).","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46669213","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Evropski nacionalni muzeji, ustanovljeni po letu 1750, so imeli poleg kulturne tudi narodotvorno in celo državotvorno vlogo. Po ustanovitvi je opremljanje muzejev z zbirkami povsod postalo znak prestiža. Z zbirkami so jih opremili bolj, pa tudi manj premožni, ki so razumeli, da mora tak muzej v svojih zbirkah imeti najdragocenejše umetnine in artefakte. Vloga muzejev in njihovih zbirk ni bila samo v prikazovanju najboljšega s področja umetnosti, znanja in narave, ampak je bila tesno povezana z idejo naroda in narodovo zgodovino. Večina avstrijskih muzejev (z izjemo cesarskih zbirk) je bila ustanovljena kot regionalnih, vendar se v nekaterih ustanovitvenih aktih pojavlja tudi termin nacionalni oziroma narodni. Tak primer je Deželni muzej za Kranjsko, sedanji Narodni muzej Slovenije, ki bo leta 2021 praznoval 200-letnico. To se kaže tudi v pismu Jožefa Kamila Schmidburga, guvernerja in predsednika deželnih stanov, v katerem navaja načrt zbiranja gradiva za muzej: »Naš domovinski muzej naj bi zajel prvenstveno vse s področja nacionalnega slovstva (National-Literatur) in narodne ustvarjalnosti (National-Produktion). Prav tako naj združi vse, kar je v domovini ustvarila narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev.« Zbiralna politika muzeja je takrat odražala status muzeja. Precej se je spremenila po razpadu Avstro-Ogrske, ko muzej ni bil več edini muzej na ozemlju sedanje Slovenije, še bolj pa v sodobnosti, ko so slovenski nacionalni muzeji izgubili narodotvorno in državotvorno vlogo.
{"title":"Od Deželnega muzeja za Kranjsko do Narodnega muzeja Slovenije","authors":"Matej Kos","doi":"10.4312/ars.14.2.15-27","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.15-27","url":null,"abstract":"Evropski nacionalni muzeji, ustanovljeni po letu 1750, so imeli poleg kulturne tudi narodotvorno in celo državotvorno vlogo. Po ustanovitvi je opremljanje muzejev z zbirkami povsod postalo znak prestiža. Z zbirkami so jih opremili bolj, pa tudi manj premožni, ki so razumeli, da mora tak muzej v svojih zbirkah imeti najdragocenejše umetnine in artefakte. Vloga muzejev in njihovih zbirk ni bila samo v prikazovanju najboljšega s področja umetnosti, znanja in narave, ampak je bila tesno povezana z idejo naroda in narodovo zgodovino. Večina avstrijskih muzejev (z izjemo cesarskih zbirk) je bila ustanovljena kot regionalnih, vendar se v nekaterih ustanovitvenih aktih pojavlja tudi termin nacionalni oziroma narodni. \u0000Tak primer je Deželni muzej za Kranjsko, sedanji Narodni muzej Slovenije, ki bo leta 2021 praznoval 200-letnico. To se kaže tudi v pismu Jožefa Kamila Schmidburga, guvernerja in predsednika deželnih stanov, v katerem navaja načrt zbiranja gradiva za muzej: »Naš domovinski muzej naj bi zajel prvenstveno vse s področja nacionalnega slovstva (National-Literatur) in narodne ustvarjalnosti (National-Produktion). Prav tako naj združi vse, kar je v domovini ustvarila narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev.« Zbiralna politika muzeja je takrat odražala status muzeja. Precej se je spremenila po razpadu Avstro-Ogrske, ko muzej ni bil več edini muzej na ozemlju sedanje Slovenije, še bolj pa v sodobnosti, ko so slovenski nacionalni muzeji izgubili narodotvorno in državotvorno vlogo.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43543358","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.227-240
F. Rosa
La misma definición de nombre colectivo –un sustantivo sintácticamente singular con referencia plural– abre la puerta, en situaciones comunicativas de relajamiento normativo, a la variación intralingüística en la medida en que estos sustantivos ofrecen la posibilidad de la doble concordancia (Fält, 1972; Quilis, 1983; Nuessel, 1984; Martínez, 1999; Sánchez Avendaño, 2007; Soler Arechalde, 2012; RAE/ASALE, 2009, §33.8d)1 y los hablantes tienen la facultad de optar por dar preferencia a las relaciones formales (concordancia ad formam) o a las de sentido (concordancia ad sensum). Este conflicto determina el concepto de concordancia semántica (cfr. Corbett, 2006, 155). La bolaspa con que el Diccionario Panhispánico de Dudas (RAE, 2005 s.v. gente) sambenita la discordancia de gente en el dominio intraoracional confirma la disponibilidad de la doble concordancia para los hablantes de español. En las breves páginas que siguen abordaré los casos de discordancia o concordancia semántica activados por el sustantivo gente como núcleo sintáctico de un sintagma sujeto en las variedades rurales del español europeo. Para ello se recogen todas las apariciones pertinentes del sustantivo en las muestras dialectales del Corpus Oral y Sonoro del Español Rural (COSER) (www.corpusrural.es), que aplica la metodología propia de la sociolingüística urbana para encuestar a los informantes prototípicos de la dialectología tradicional en distintos enclaves del español peninsular (y, en campañas recientes, también insular) (cfr. Fernández-Ordóñez, 2011). Ejemplos representativos del fenómeno se agrupan bajo (1).
{"title":"La transparencia de la pluralidad","authors":"F. Rosa","doi":"10.4312/ars.14.2.227-240","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.227-240","url":null,"abstract":"La misma definición de nombre colectivo –un sustantivo sintácticamente singular con referencia plural– abre la puerta, en situaciones comunicativas de relajamiento normativo, a la variación intralingüística en la medida en que estos sustantivos ofrecen la posibilidad de la doble concordancia (Fält, 1972; Quilis, 1983; Nuessel, 1984; Martínez, 1999; Sánchez Avendaño, 2007; Soler Arechalde, 2012; RAE/ASALE, 2009, §33.8d)1 y los hablantes tienen la facultad de optar por dar preferencia a las relaciones formales (concordancia ad formam) o a las de sentido (concordancia ad sensum). Este conflicto determina el concepto de concordancia semántica (cfr. Corbett, 2006, 155). La bolaspa con que el Diccionario Panhispánico de Dudas (RAE, 2005 s.v. gente) sambenita la discordancia de gente en el dominio intraoracional confirma la disponibilidad de la doble concordancia para los hablantes de español. En las breves páginas que siguen abordaré los casos de discordancia o concordancia semántica activados por el sustantivo gente como núcleo sintáctico de un sintagma sujeto en las variedades rurales del español europeo. Para ello se recogen todas las apariciones pertinentes del sustantivo en las muestras dialectales del Corpus Oral y Sonoro del Español Rural (COSER) (www.corpusrural.es), que aplica la metodología propia de la sociolingüística urbana para encuestar a los informantes prototípicos de la dialectología tradicional en distintos enclaves del español peninsular (y, en campañas recientes, también insular) (cfr. Fernández-Ordóñez, 2011). Ejemplos representativos del fenómeno se agrupan bajo (1).","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"227-237"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"44035253","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：