Prispevek obravnava naravo potovanja, motive, interesna področja, zbiralno politiko oziroma zbiralne strategije in zbirko ter cilje Alme M. Karlin (12. 10. 1889–14. 1. 1950), pisateljice in novinarke, svetovne popotnice, ljubiteljske raziskovalke, poliglotke in teozofinje. V letih 1919–1927 je prepotovala svet. Narava njenega potovanja jo umešča med največje popotnike vseh časov; potovala je sama, neprekinjeno osem let in se po poti preživljala s sprotnim delom. Kljub temu da je zbiranje predmetov načrtovala že pred odhodom na pot, to zaradi nepričakovanega spleta okoliščin v glavnem ni potekalo sistematično, ampak naključno. Predmete za svojo zbirko je pridobivala na tri načine: z nakupi, kot darila in z nabiranjem v naravi. Rezultat takšnega zbiranja se odraža v raznorodnosti zbirke. Poleg produkcije nove vednosti je Alma M. Karlin imela tudi gospodarske in politične cilje.
{"title":"Kaj vse bom na poti odkrila, kaj prinesla s seboj!","authors":"Barbara Trnovec","doi":"10.4312/ars.14.2.61-72","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.61-72","url":null,"abstract":"Prispevek obravnava naravo potovanja, motive, interesna področja, zbiralno politiko oziroma zbiralne strategije in zbirko ter cilje Alme M. Karlin (12. 10. 1889–14. 1. 1950), pisateljice in novinarke, svetovne popotnice, ljubiteljske raziskovalke, poliglotke in teozofinje. V letih 1919–1927 je prepotovala svet. Narava njenega potovanja jo umešča med največje popotnike vseh časov; potovala je sama, neprekinjeno osem let in se po poti preživljala s sprotnim delom. Kljub temu da je zbiranje predmetov načrtovala že pred odhodom na pot, to zaradi nepričakovanega spleta okoliščin v glavnem ni potekalo sistematično, ampak naključno. Predmete za svojo zbirko je pridobivala na tri načine: z nakupi, kot darila in z nabiranjem v naravi. Rezultat takšnega zbiranja se odraža v raznorodnosti zbirke. Poleg produkcije nove vednosti je Alma M. Karlin imela tudi gospodarske in politične cilje.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46518621","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-12-29DOI: 10.4312/ars.14.2.153-164
Kaja Kraner
Zbiranje in druge vrste rab zgodovinskih dokumentov so v sodobni vizualni umetnosti sorazmerno pogosto zastopani ustvarjalni pristop, ki ga je mogoče na najbolj splošni ravni opredeliti na podlagi pozicioniranja umetnikov kot zbirateljev, arhivistov in/ali kuratorjev. Članek se osredotoča na libanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, pri čemer analizira različne vrste rab zbirk, arhivov in/ali dokumentov v njegovi umetniški praksi. Na podlagi primerjave dveh Raadovih umetniških projektov članek rekonstruira njegov splošni pristop do zgodovinskih naracij v okviru imaginarne organizacije in kolektiva The Atlas Group. Na tej podlagi pokaže, da bi Raadove rabe zgodovinskih dokumentov lahko razumeli kot raziskovanje epistemoloških in infrastrukturnih pogojev možnosti uveljavljenih načinov zbiranja, arhiviranja in zgodovinjenja, ki so imanentni splošni dispoziciji zahodne moderne vednosti.
{"title":"Raziskava epistemoloških in infrastrukturnih pogojev možnosti zbiranja v delu Walida Raada","authors":"Kaja Kraner","doi":"10.4312/ars.14.2.153-164","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.2.153-164","url":null,"abstract":"Zbiranje in druge vrste rab zgodovinskih dokumentov so v sodobni vizualni umetnosti sorazmerno pogosto zastopani ustvarjalni pristop, ki ga je mogoče na najbolj splošni ravni opredeliti na podlagi pozicioniranja umetnikov kot zbirateljev, arhivistov in/ali kuratorjev. Članek se osredotoča na libanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, pri čemer analizira različne vrste rab zbirk, arhivov in/ali dokumentov v njegovi umetniški praksi. Na podlagi primerjave dveh Raadovih umetniških projektov članek rekonstruira njegov splošni pristop do zgodovinskih naracij v okviru imaginarne organizacije in kolektiva The Atlas Group. Na tej podlagi pokaže, da bi Raadove rabe zgodovinskih dokumentov lahko razumeli kot raziskovanje epistemoloških in infrastrukturnih pogojev možnosti uveljavljenih načinov zbiranja, arhiviranja in zgodovinjenja, ki so imanentni splošni dispoziciji zahodne moderne vednosti.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-12-29","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46160181","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-24DOI: 10.4312/ars.14.1.215-229
Elsa Skënderi Rakipllari
The present paper focuses on a political and environmental debate about the imports of foreign waste in Albania for the years 2011 to 2017. The aim of the paper is to examine the frames that parties of this debate use to argue their standpoints and at the same time frame reality. Following the perspective of critical discourse analysis that “discourses are ideological and that there is no arbitrariness of signs” (Wodak, de Cillia, 2006, 713), we try to analyse the way language is used to frame specific standpoints. Language is not a mirror of reality, nor is a certain fragment of discourse, yet through the use of language the parties included in this not only seek to win an argument, but also try to convince broader audiences. Starting from these theoretical considerations, the paper draws on the methodological toolkit of framing strategies to analyse the discourse fragments of the imports of foreign waste in Albania and examine which are the most common frames employed in this debate.
{"title":"A framing analysis of the debate about waste imports in Albania","authors":"Elsa Skënderi Rakipllari","doi":"10.4312/ars.14.1.215-229","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.215-229","url":null,"abstract":"The present paper focuses on a political and environmental debate about the imports of foreign waste in Albania for the years 2011 to 2017. The aim of the paper is to examine the frames that parties of this debate use to argue their standpoints and at the same time frame reality. Following the perspective of critical discourse analysis that “discourses are ideological and that there is no arbitrariness of signs” (Wodak, de Cillia, 2006, 713), we try to analyse the way language is used to frame specific standpoints. Language is not a mirror of reality, nor is a certain fragment of discourse, yet through the use of language the parties included in this not only seek to win an argument, but also try to convince broader audiences. Starting from these theoretical considerations, the paper draws on the methodological toolkit of framing strategies to analyse the discourse fragments of the imports of foreign waste in Albania and examine which are the most common frames employed in this debate.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"215-229"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"41771727","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-24DOI: 10.4312/ars.14.1.253-267
Irena Selišnik
V prispevku se bom osredotočila na razmerje med politiko in moškostjo. Politika je bila v 19. stoletju moški svet in posledično so se razvile specifične oblike politične hegemone moškosti. Na podlagi virov bom identificirala in predstavila razvoj dveh oblik hegemone politične moškosti in politične alternativne moškosti na Kranjskem. Med liberalno in katoliško/konzervativno moškostjo ter alternativno delavsko/socialdemokratsko moškostjo je tako obstajalo kar nekaj razlik v različnih vrednotah, pa tudi v vsakodnevnih praksah (prepoznane v ravnanju s telesom (brkih, bradah, obleki) in ravnanjih (dvoboji in odnos do žensk)). Vsaka je predstavljala drugačno razumevanje v odnosu do sveta in dela, od individualnega do timskega dela, od drznosti do discipliniranosti. Članek temelji na spominih političnih akterjev, objavah iz periodičnih časopisov ter simbolnih prezentacijah moških teles na razglednicah in fotografijah.
{"title":"Politične moškosti na Kranjskem v 19. stoletju","authors":"Irena Selišnik","doi":"10.4312/ars.14.1.253-267","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.253-267","url":null,"abstract":"V prispevku se bom osredotočila na razmerje med politiko in moškostjo. Politika je bila v 19. stoletju moški svet in posledično so se razvile specifične oblike politične hegemone moškosti. Na podlagi virov bom identificirala in predstavila razvoj dveh oblik hegemone politične moškosti in politične alternativne moškosti na Kranjskem. Med liberalno in katoliško/konzervativno moškostjo ter alternativno delavsko/socialdemokratsko moškostjo je tako obstajalo kar nekaj razlik v različnih vrednotah, pa tudi v vsakodnevnih praksah (prepoznane v ravnanju s telesom (brkih, bradah, obleki) in ravnanjih (dvoboji in odnos do žensk)). Vsaka je predstavljala drugačno razumevanje v odnosu do sveta in dela, od individualnega do timskega dela, od drznosti do discipliniranosti. Članek temelji na spominih političnih akterjev, objavah iz periodičnih časopisov ter simbolnih prezentacijah moških teles na razglednicah in fotografijah.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"253-267"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43367620","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-24DOI: 10.4312/ars.14.1.269-283
Alojzija Zupan Sosič
Roman Gospa Judit (1904) Ivana Cankarja še ni bil obravnavan kot izhodišče za primerjavo s filozofsko in umetniško mislijo Friedricha Nietzscheja, zato sem s primerjalno analizo, različnimi metodami teorije pripovedi ter primerjalno-interpretativnim pristopom stičnosti tega romana dokazovala s fragmenti Nietzschejeve misli oziroma naslednjimi miselnimi jedri: morala, čustva, smrt Boga in nadčlovek. Če se morala v romanu Gospa Judit kaže kot Nietzschejev moralni perspektivizem ali, preprosteje, celo kot predsodek, jo Cankar literarno ošvrkne kot okostenel seznam pravil, ki jih mora pravi umetnik preseči. Pripovedovalka Judit v enačenju naroda z moralo ter umetnika z nemoralo ne ironizira samo strogosti morale do umetnika, ampak tudi do ženske, torej do nje same, v patriarhalni družbi. Juditin položaj poudarja posebnost umetnika, predvsem specifičnost njegovega pogleda na svet, v katerem osrednje mesto zavzema srce. Srce kot sinonim za čustva je pomembno sidrišče Nietzschejeve filozofije in Cankarjeve literarno-publicistične misli: v slovenski književnosti je prav Cankar tisti umetnik, ki se je najbolj sistematično ukvarjal s čustvi in se v različnih besedilih ni sramoval poudarjati njihove življenjske pomembnosti. Tudi kategorijo nadčloveka (delno jo zastopa Judit) Cankar predstavlja podobno kot Nietzsche – ta naj bi imel vse tiste lastnosti, ki jih ne more več imeti odsotni ali mrtvi Bog, zato naj bi bil človek nove vrste dionizični človek, vitalen in močan. Tudi inovativnost na pripovedni ravni lahko primerjamo s provokativnostjo nekaterih Nietzschejevih tekstov, na primer filozofskega romana Tako je govoril Zaratustra; tu mislim predvsem na zvrstni sinkretizem v smislu prepleta esejizacije, lirizacije in inovativnosti avtobiografskega izhodišča ter na večperspektivičnost satire in polisemičnost ironije.
{"title":"Nietzsche in Cankar","authors":"Alojzija Zupan Sosič","doi":"10.4312/ars.14.1.269-283","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.269-283","url":null,"abstract":"Roman Gospa Judit (1904) Ivana Cankarja še ni bil obravnavan kot izhodišče za primerjavo s filozofsko in umetniško mislijo Friedricha Nietzscheja, zato sem s primerjalno analizo, različnimi metodami teorije pripovedi ter primerjalno-interpretativnim pristopom stičnosti tega romana dokazovala s fragmenti Nietzschejeve misli oziroma naslednjimi miselnimi jedri: morala, čustva, smrt Boga in nadčlovek. Če se morala v romanu Gospa Judit kaže kot Nietzschejev moralni perspektivizem ali, preprosteje, celo kot predsodek, jo Cankar literarno ošvrkne kot okostenel seznam pravil, ki jih mora pravi umetnik preseči. Pripovedovalka Judit v enačenju naroda z moralo ter umetnika z nemoralo ne ironizira samo strogosti morale do umetnika, ampak tudi do ženske, torej do nje same, v patriarhalni družbi. Juditin položaj poudarja posebnost umetnika, predvsem specifičnost njegovega pogleda na svet, v katerem osrednje mesto zavzema srce. Srce kot sinonim za čustva je pomembno sidrišče Nietzschejeve filozofije in Cankarjeve literarno-publicistične misli: v slovenski književnosti je prav Cankar tisti umetnik, ki se je najbolj sistematično ukvarjal s čustvi in se v različnih besedilih ni sramoval poudarjati njihove življenjske pomembnosti. Tudi kategorijo nadčloveka (delno jo zastopa Judit) Cankar predstavlja podobno kot Nietzsche – ta naj bi imel vse tiste lastnosti, ki jih ne more več imeti odsotni ali mrtvi Bog, zato naj bi bil človek nove vrste dionizični človek, vitalen in močan. Tudi inovativnost na pripovedni ravni lahko primerjamo s provokativnostjo nekaterih Nietzschejevih tekstov, na primer filozofskega romana Tako je govoril Zaratustra; tu mislim predvsem na zvrstni sinkretizem v smislu prepleta esejizacije, lirizacije in inovativnosti avtobiografskega izhodišča ter na večperspektivičnost satire in polisemičnost ironije.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"269-283"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"44834818","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-24DOI: 10.4312/ars.14.1.233-251
N. Kavčič
The stylistic analysis of the Kostanjevica charter’s decoration is based on the comparisons with the Avignonese indulgence letters published thus far. These comparisons have proven valid when trying to answer the perennial questions raised when dealing with indulgence letters (or illuminated charters in general): Where and when was the decoration executed? Was it executed by an illuminator or possibly by the scribe? Was it the work of a single hand or the result of a collaborative undertaking? What meaning did the decorated document hold for the beneficiary? What prompted them to have the document issued to begin with? And so on.1 The present article addresses these questions in the case of the Kostanjevica charter (1347, November 6; image 1), kept in the Archives of the Republic of Slovenia (AS 1063, a. e.2 5964).3 The scarcity of documentary sources that would provide particular information on indulgence letters, their making, and the people involved in the process, is considerable. When trying to answer the above-mentioned questions, we can only depend on
{"title":"The indulgence letter for the monastery of Kostanjevica (1347, November 6)","authors":"N. Kavčič","doi":"10.4312/ars.14.1.233-251","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.233-251","url":null,"abstract":"The stylistic analysis of the Kostanjevica charter’s decoration is based on the comparisons with the Avignonese indulgence letters published thus far. These comparisons have proven valid when trying to answer the perennial questions raised when dealing with indulgence letters (or illuminated charters in general): Where and when was the decoration executed? Was it executed by an illuminator or possibly by the scribe? Was it the work of a single hand or the result of a collaborative undertaking? What meaning did the decorated document hold for the beneficiary? What prompted them to have the document issued to begin with? And so on.1 The present article addresses these questions in the case of the Kostanjevica charter (1347, November 6; image 1), kept in the Archives of the Republic of Slovenia (AS 1063, a. e.2 5964).3 The scarcity of documentary sources that would provide particular information on indulgence letters, their making, and the people involved in the process, is considerable. When trying to answer the above-mentioned questions, we can only depend on","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"233-251"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47539393","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-24DOI: 10.4312/ars.14.1.287-295
Cvetka Hedžet Tóth
V trenutku odhoda Janeza Stanovnika (1922–2020), očeta naroda, ki je izšel iz krščanskega socializma, v večnost je pred menoj obsežno delo Primoža Reparja Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek: Via Nova pravda. Že začetek tega dela (v nadaljevanju Dar osebe) z uvodno formulacijo Krščanski socializem na Slovenskem via nova pravda (9) takoj pritegne. Tu so imena, ki jih povezujemo z idejo organizirane solidarnosti, imenovane socializem, in takoj se postavi vprašanje, kako misliti nekaj, kar je ta trenutek demonizirano, velja za psovko, komunajzarstvo, totalitarizem. Podnaslov tega izjemnega dela bi se lahko glasil Filozofija družabnosti in pojem družabnost je v Daru osebe eden najbolj nosilnih in tudi temeljito razložen. Gre za pot, ki ostaja spodbuda, torej duhovna popotnica v smislu »možnosti tudi za novo ubranost politične skupnosti na Slovenskem« (11), tej poti pa vsekakor velja prisluhniti.
在从基督教社会主义中走出来的国父Janez Stanovnik（1922–2020）离开的那一刻，我面前有PrimožRepar的大量作品《人的礼物》：Kocbek，Gosar，Krek：Via Nova pravda。这部作品（以下简称《一个人的礼物》）一开始就以其通过《新真理报》（9）介绍斯洛文尼亚基督教社会主义的措辞立即吸引了人们。以下是我们与有组织的团结理念联系在一起的名字，称为社会主义，问题立即出现，如何将此刻被妖魔化的东西视为脏话、共产主义、极权主义。这部杰出作品的副标题可能是《社会哲学》，而社交性的概念是《一个人的礼物》中最重要、最全面的解释之一。这条道路仍然是一种激励，即“斯洛文尼亚政治共同体新和谐的可能性”意义上的精神之旅（11），这条道路当然值得倾听。
{"title":"Primož Repar: Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek","authors":"Cvetka Hedžet Tóth","doi":"10.4312/ars.14.1.287-295","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.287-295","url":null,"abstract":"V trenutku odhoda Janeza Stanovnika (1922–2020), očeta naroda, ki je izšel iz krščanskega socializma, v večnost je pred menoj obsežno delo Primoža Reparja Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek: Via Nova pravda. Že začetek tega dela (v nadaljevanju Dar osebe) z uvodno formulacijo Krščanski socializem na Slovenskem via nova pravda (9) takoj pritegne. Tu so imena, ki jih povezujemo z idejo organizirane solidarnosti, imenovane socializem, in takoj se postavi vprašanje, kako misliti nekaj, kar je ta trenutek demonizirano, velja za psovko, komunajzarstvo, totalitarizem. Podnaslov tega izjemnega dela bi se lahko glasil Filozofija družabnosti in pojem družabnost je v Daru osebe eden najbolj nosilnih in tudi temeljito razložen. Gre za pot, ki ostaja spodbuda, torej duhovna popotnica v smislu »možnosti tudi za novo ubranost politične skupnosti na Slovenskem« (11), tej poti pa vsekakor velja prisluhniti.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"287-295"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47365625","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-24DOI: 10.4312/ars.14.1.201-213
Dragan Potočnik
Islamska civilizacija je bila v srednjem veku mogočna kulturna in politična sila. V številnih vidikih je pomembno vplivala na kulturni, znanstveni in politični razvoj Evrope ter navdihovala številne zahodne raziskovalce in popotnike, zlasti v 19. in zgodnjem 20. stoletju. V odnosu do islamske civilizacije sodobni zahodni diskurz izraža veliko mero strahu in nezaupanja. Razlogi za tako stanje so med drugim v nepoznavanju islama ter v neobjektivnem pisanju o tej civilizaciji. Za bolj uravnotežen diskurz o islamu sta potrebna poznavanje in civilizacijski dialog. Prispevek obravnava diskurz o islamski civilizaciji v povezavi s slovenskimi in ameriškimi učbeniki. V slovenskih učnih načrtih za zgodovino je v 7. razredu islamski civilizaciji namenjena le izbirna tema. Spričo množice izbirnih tem to pomeni, da se zaradi drugih zanimivih tem le redki učitelji odločijo za obravnavo islamske civilizacije. V ameriškem kontekstu pa so učbeniki kritizirani zaradi naklonjenosti islamu. Pristop, ki ga priporoča American Textbook Council, ne pripomore k razumevanju in spoštovanju islamske civilizacije, ker islam v določeni meri enači s fundamentalizmom in nanj meče senco krivde stereotipnih obtožb. V članku zagovarjamo stališče, da je tak pristop destruktiven, kajti javnost na podlagi stereotipov in nepoznavanja islam vse pogosteje identificira z ekstremističnim fundamentalizmom. Takšno podajanje zgodovine islama bi odnose med islamom in Zahodom v bodoče utegnilo le še poslabšati.
{"title":"Islam v imaginaciji Zahoda in pouk zgodovine","authors":"Dragan Potočnik","doi":"10.4312/ars.14.1.201-213","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.201-213","url":null,"abstract":"Islamska civilizacija je bila v srednjem veku mogočna kulturna in politična sila. V številnih vidikih je pomembno vplivala na kulturni, znanstveni in politični razvoj Evrope ter navdihovala številne zahodne raziskovalce in popotnike, zlasti v 19. in zgodnjem 20. stoletju. V odnosu do islamske civilizacije sodobni zahodni diskurz izraža veliko mero strahu in nezaupanja. Razlogi za tako stanje so med drugim v nepoznavanju islama ter v neobjektivnem pisanju o tej civilizaciji. Za bolj uravnotežen diskurz o islamu sta potrebna poznavanje in civilizacijski dialog. Prispevek obravnava diskurz o islamski civilizaciji v povezavi s slovenskimi in ameriškimi učbeniki. V slovenskih učnih načrtih za zgodovino je v 7. razredu islamski civilizaciji namenjena le izbirna tema. Spričo množice izbirnih tem to pomeni, da se zaradi drugih zanimivih tem le redki učitelji odločijo za obravnavo islamske civilizacije. V ameriškem kontekstu pa so učbeniki kritizirani zaradi naklonjenosti islamu. Pristop, ki ga priporoča American Textbook Council, ne pripomore k razumevanju in spoštovanju islamske civilizacije, ker islam v določeni meri enači s fundamentalizmom in nanj meče senco krivde stereotipnih obtožb. V članku zagovarjamo stališče, da je tak pristop destruktiven, kajti javnost na podlagi stereotipov in nepoznavanja islam vse pogosteje identificira z ekstremističnim fundamentalizmom. Takšno podajanje zgodovine islama bi odnose med islamom in Zahodom v bodoče utegnilo le še poslabšati.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"43 12","pages":"201-213"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"41302591","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pub Date : 2020-06-23DOI: 10.4312/ars.14.1.187-199
Aleš Čakalić
V srbski in hrvaški filmski produkciji 90. let 20. stoletja so prevladovala ideološka sporočila, od ponotranjenih zahodnjaških balkanističnih stereotipov do izrazito nacionalističnih konotacij, ponekod pa je bila na delu tudi poudarjena samoviktimizacija. A če so filmske študije v zadnjem desetletju že izrazile previden optimizem, da se je postjugoslovanski film v 21. stoletju normaliziral oziroma konsolidiral, ali celo, da se v njem rišejo obrisi nove kozmopolitske perspektive, želim sam opozoriti na to, da je instrumentalni, ideološka sporočila prenašajoči srbski in hrvaški film tudi po letu 2000 še vedno dejaven. V ta namen analiziram diskurze v postjugoslovanskem opusu srbskega režiserja Emirja Kusturice ter v nekaterih izbranih primerih novejše hrvaške filmske in televizijske produkcije. Nekatera izmed teh del tudi še globoko v naš čas perpetuirajo ideološke diskurze o superiornosti ali vsaj brezmadežnosti lastnega naroda, vzpostavljene z razraščanjem nacionalizma med razpadanjem SFR Jugoslavije, in jih prilagajajo sodobnim okoliščinam. Tem vzorcem ideološkega filma pa nasprotujejo igrani in dokumentarni filmi iz regije, ki odstrejo ideološko prevleko in pod njo odkrijejo zamolčana poglavja lastne zgodovine.
{"title":"Ideologija v novejšem srbskem in hrvaškem filmu","authors":"Aleš Čakalić","doi":"10.4312/ars.14.1.187-199","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.187-199","url":null,"abstract":"V srbski in hrvaški filmski produkciji 90. let 20. stoletja so prevladovala ideološka sporočila, od ponotranjenih zahodnjaških balkanističnih stereotipov do izrazito nacionalističnih konotacij, ponekod pa je bila na delu tudi poudarjena samoviktimizacija. A če so filmske študije v zadnjem desetletju že izrazile previden optimizem, da se je postjugoslovanski film v 21. stoletju normaliziral oziroma konsolidiral, ali celo, da se v njem rišejo obrisi nove kozmopolitske perspektive, želim sam opozoriti na to, da je instrumentalni, ideološka sporočila prenašajoči srbski in hrvaški film tudi po letu 2000 še vedno dejaven. V ta namen analiziram diskurze v postjugoslovanskem opusu srbskega režiserja Emirja Kusturice ter v nekaterih izbranih primerih novejše hrvaške filmske in televizijske produkcije. Nekatera izmed teh del tudi še globoko v naš čas perpetuirajo ideološke diskurze o superiornosti ali vsaj brezmadežnosti lastnega naroda, vzpostavljene z razraščanjem nacionalizma med razpadanjem SFR Jugoslavije, in jih prilagajajo sodobnim okoliščinam. Tem vzorcem ideološkega filma pa nasprotujejo igrani in dokumentarni filmi iz regije, ki odstrejo ideološko prevleko in pod njo odkrijejo zamolčana poglavja lastne zgodovine.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"187-199"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-23","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"42895882","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Darwish, the spokesman of Palestine, and Ojaide, the voice of Nigeria, are endowed with a faculty for articulating a message, a vision or an opinion for their nations. They are intellectuals essentially tied to the needs of their communities. Both poets belong to countries that witnessed different types of political, economic, and social turmoil. They inspire the oppressed nations to persist in their struggles against the regimes which deprive them of their right to live happily and peacefully. Darwish experienced many displacements that turned him into an embodiment of exile, in both existential and metaphysical terms, beyond the external, and the metaphorical, in his interior relations with self and poetry. His poetry of exile mirrors the socio-political atmosphere under the Israeli occupation. He utilizes poetry as a weapon in his fight to achieve freedom and independence. Similarly, Ojaide’s poetry is engaged with the crises of his homeland, the Niger Delta. He belongs to the generation of Nigerian writers who used their literary productions as a weapon against social injustice and an instrument in resisting imperialism. To him, there is a direct relationship between literature and social institutions. The principal function of literature is to criticize these institutions and eventually bring about desirable changes in society. This study aims at examining Darwish and Ojaide as poets of exile by observing their exilic experiences and investigating certain poems that typically help dive into their external and internal sense of displacement. The study also highlights the concepts of home and homelessness. It brings to light the poets’ deep yearning for a sense of belonging and their insistence on regaining the motherland toward which they show a profound attachment and permanent commitment. They use words as a therapeutic means to compensate for the lack of a physical homeland. A comparison between the two poets is also provided.
{"title":"Mahmoud Darwish and Tanure Ojaide","authors":"Ghada A. Mohammad, W. Abdulaali","doi":"10.4312/ars.14.1.41-53","DOIUrl":"https://doi.org/10.4312/ars.14.1.41-53","url":null,"abstract":"Darwish, the spokesman of Palestine, and Ojaide, the voice of Nigeria, are endowed with a faculty for articulating a message, a vision or an opinion for their nations. They are intellectuals essentially tied to the needs of their communities. Both poets belong to countries that witnessed different types of political, economic, and social turmoil. They inspire the oppressed nations to persist in their struggles against the regimes which deprive them of their right to live happily and peacefully. Darwish experienced many displacements that turned him into an embodiment of exile, in both existential and metaphysical terms, beyond the external, and the metaphorical, in his interior relations with self and poetry. His poetry of exile mirrors the socio-political atmosphere under the Israeli occupation. He utilizes poetry as a weapon in his fight to achieve freedom and independence. Similarly, Ojaide’s poetry is engaged with the crises of his homeland, the Niger Delta. He belongs to the generation of Nigerian writers who used their literary productions as a weapon against social injustice and an instrument in resisting imperialism. To him, there is a direct relationship between literature and social institutions. The principal function of literature is to criticize these institutions and eventually bring about desirable changes in society. This study aims at examining Darwish and Ojaide as poets of exile by observing their exilic experiences and investigating certain poems that typically help dive into their external and internal sense of displacement. The study also highlights the concepts of home and homelessness. It brings to light the poets’ deep yearning for a sense of belonging and their insistence on regaining the motherland toward which they show a profound attachment and permanent commitment. They use words as a therapeutic means to compensate for the lack of a physical homeland. A comparison between the two poets is also provided.","PeriodicalId":40773,"journal":{"name":"Ars & Humanitas","volume":"14 1","pages":"41-53"},"PeriodicalIF":0.1,"publicationDate":"2020-06-23","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43604976","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：