Izhodišča: Trenutno ni veliko znanega o možnih potekih razvoja kronične bolečine, še posebej v odnosu do spremljajočih simptomov (utrudljivost, motnje spanja). Iz klinične prakse in nekaterih raziskav vemo, da bolniki z dolgoletno kronično bolečino poročajo še o drugih težavah, predvsem na področjih spanja in splošne vitalnosti, kar poleg bolečin pomembno vpliva na celostno življenjsko delovanje. V klinični praksi je anamneza glavno orodje opredeljevanja kroničnega bolečinskega sindroma. Z raziskavo smo želeli analizirati podatke, ki se rutinsko zbirajo neposredno ob kliničnem delu, predvsem pa ugotoviti obstoj morebitnih vzorcev glede na anamnezo razvoja časovnega sosledja omenjenih težav in raziskati morebitne razlike med tako nastalimi skupinami. Metode: Vključili smo 487 zaporedno pregledanih polnoletnih bolnikov, napotenih v subspecialistično ambulanto za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino od februarja do novembra 2019. Za opredelitev načina nastanka in časovnega poteka razvoja težav smo uporabili 16 dvojiških opisovalcev. Udeleženci so izpolnili tudi vprašalnika o bolečini. Uporabili smo še podatke, ki jih rutinsko pridobivamo v sklopu timskega triažno ocenjevalnega pregleda: o predhodnih in pridruženih boleznih, testiranjih gibalnih sposobnosti, indeksu telesne mase, prejemanju zdravil in socialnoekonomskem statusu. Rezultati: O pojavu prvih trajnih bolečin so udeleženci največkrat poročali v predelu ledvene hrbtenice. Tretjina udeležencev je navajala oceno trajanja bolečine vsak dan do 5 let, kar 16 % pa preko 20 let. Le tretjina udeležencev ni poročala o sočasnem glavobolu. Za večino udeležencev v raziskavi je bila bolečina glavna zdravstvena težava. S hierarhičnim združevanjem v skupine na podlagi opisovalcev smo prepoznali 3 izrazite skupine: 1. bolečina se je razvila praviloma postopno, v odrasli dobi se je iz iz t.i. področne bolečine razvila v razširjeno, utrudljivost in motnje spanja pa so se pojavili s širjenjem bolečinskih simptomov; 2. bolečina se je razvila že v otroštvu ali t.i. nenadno po poškodbi, spremljajoče težave pa so se razvile po nastopu simptoma bolečine; 3. telesna utrudljivost se je razvila pred pojavom telesnih bolečin, ki so se razvile praviloma postopno, iz področne oz. regionalne bolečine v razširjeno. Glede pojavljanja glavobolov izstopa le skupina 2, kjer se le-ti praviloma pojavijo kasneje. V 4. skupini so bili udeleženci z nejasno anamnezo. Podatki o pridruženih boleznih so razkrili širok nabor bolezenskih stanj, ki jih navadno neposredno ne povezujemo z bolečinskimi sindromi. Med pridruženimi boleznimi poleg motenj razpoloženja izstopajo še bolezni ščitnice in ginekološke bolezni. Med skupinami smo na podlagi zbranih kliničnih podatkov zaznali nekatere pomembne razlike. Zaključek: Razkrili smo možne vzorce za razvoj kroničnega bolečinskega sindroma glede na anamnezo časovnega sosledja razvoja temeljnih simptomov (bolečina po telesu, glavobol, telesna ali umska utrudljivost, motnje spanja),
{"title":"Značilnosti anamneze o razvoju kronične bolečine","authors":"Helena Jamnik, Gaj Vidmar","doi":"10.6016/zdravvestn.3345","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3345","url":null,"abstract":"Izhodišča: Trenutno ni veliko znanega o možnih potekih razvoja kronične bolečine, še posebej v odnosu do spremljajočih simptomov (utrudljivost, motnje spanja). Iz klinične prakse in nekaterih raziskav vemo, da bolniki z dolgoletno kronično bolečino poročajo še o drugih težavah, predvsem na področjih spanja in splošne vitalnosti, kar poleg bolečin pomembno vpliva na celostno življenjsko delovanje. V klinični praksi je anamneza glavno orodje opredeljevanja kroničnega bolečinskega sindroma. Z raziskavo smo želeli analizirati podatke, ki se rutinsko zbirajo neposredno ob kliničnem delu, predvsem pa ugotoviti obstoj morebitnih vzorcev glede na anamnezo razvoja časovnega sosledja omenjenih težav in raziskati morebitne razlike med tako nastalimi skupinami. \u0000Metode: Vključili smo 487 zaporedno pregledanih polnoletnih bolnikov, napotenih v subspecialistično ambulanto za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino od februarja do novembra 2019. Za opredelitev načina nastanka in časovnega poteka razvoja težav smo uporabili 16 dvojiških opisovalcev. Udeleženci so izpolnili tudi vprašalnika o bolečini. Uporabili smo še podatke, ki jih rutinsko pridobivamo v sklopu timskega triažno ocenjevalnega pregleda: o predhodnih in pridruženih boleznih, testiranjih gibalnih sposobnosti, indeksu telesne mase, prejemanju zdravil in socialnoekonomskem statusu. \u0000Rezultati: O pojavu prvih trajnih bolečin so udeleženci največkrat poročali v predelu ledvene hrbtenice. Tretjina udeležencev je navajala oceno trajanja bolečine vsak dan do 5 let, kar 16 % pa preko 20 let. Le tretjina udeležencev ni poročala o sočasnem glavobolu. Za večino udeležencev v raziskavi je bila bolečina glavna zdravstvena težava. S hierarhičnim združevanjem v skupine na podlagi opisovalcev smo prepoznali 3 izrazite skupine: 1. bolečina se je razvila praviloma postopno, v odrasli dobi se je iz iz t.i. področne bolečine razvila v razširjeno, utrudljivost in motnje spanja pa so se pojavili s širjenjem bolečinskih simptomov; 2. bolečina se je razvila že v otroštvu ali t.i. nenadno po poškodbi, spremljajoče težave pa so se razvile po nastopu simptoma bolečine; 3. telesna utrudljivost se je razvila pred pojavom telesnih bolečin, ki so se razvile praviloma postopno, iz področne oz. regionalne bolečine v razširjeno. Glede pojavljanja glavobolov izstopa le skupina 2, kjer se le-ti praviloma pojavijo kasneje. V 4. skupini so bili udeleženci z nejasno anamnezo. Podatki o pridruženih boleznih so razkrili širok nabor bolezenskih stanj, ki jih navadno neposredno ne povezujemo z bolečinskimi sindromi. Med pridruženimi boleznimi poleg motenj razpoloženja izstopajo še bolezni ščitnice in ginekološke bolezni. Med skupinami smo na podlagi zbranih kliničnih podatkov zaznali nekatere pomembne razlike. \u0000Zaključek: Razkrili smo možne vzorce za razvoj kroničnega bolečinskega sindroma glede na anamnezo časovnega sosledja razvoja temeljnih simptomov (bolečina po telesu, glavobol, telesna ali umska utrudljivost, motnje spanja),","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"36 2 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-11-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"72655789","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Eva Klara Merzel Šabović, Mateja Starbek Zorko, Miodrag Janić
Luskavica je kronična sistemska vnetna bolezen. Sistemsko vnetje pri luskavici vodi v številne pridružene bolezni, med katerimi so srčno-žilne bolezni glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti. Ker zaenkrat presejanje na prisotnost dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni in njihova obravnava pri bolnikih z luskavico še vedno ni zadostno, je ključno ozaveščanje tako zdravnikov, ki bolnike z luskavico zdravijo, kot tudi samih bolnikov z luskavico. Bolnike z luskavico namreč lahko že v zgodnji starosti pomembno ogrožajo srčno-žilni zapleti. S člankom želimo povzeti ključna spoznanja o tem in podati okvirne usmeritve za obravnavo dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni pri bolnikih z luskavico.
{"title":"Luskavica skozi prizmo prizadetosti srčno-žilnega sistema","authors":"Eva Klara Merzel Šabović, Mateja Starbek Zorko, Miodrag Janić","doi":"10.6016/zdravvestn.3381","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3381","url":null,"abstract":"Luskavica je kronična sistemska vnetna bolezen. Sistemsko vnetje pri luskavici vodi v številne pridružene bolezni, med katerimi so srčno-žilne bolezni glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti. Ker zaenkrat presejanje na prisotnost dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni in njihova obravnava pri bolnikih z luskavico še vedno ni zadostno, je ključno ozaveščanje tako zdravnikov, ki bolnike z luskavico zdravijo, kot tudi samih bolnikov z luskavico. Bolnike z luskavico namreč lahko že v zgodnji starosti pomembno ogrožajo srčno-žilni zapleti. S člankom želimo povzeti ključna spoznanja o tem in podati okvirne usmeritve za obravnavo dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni pri bolnikih z luskavico.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"515 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-11-23","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"77100176","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Background: Most aggressive benign bone tumours are treated surgically by an intralesional excision and bone defect filling. The primary aim of our study was to evaluate prognostic factors of recurrence after an intralesional excision of a benign bone tumour in the peripheral skeleton. We asked whether patient age and gender, maximal tumour diameter, histological diagnosis, and the tumour’s location statistically significantly impact postoperative tumour recurrences. The secondary aim was to evaluate preoperative differences between different histopathological groups of benign bone tumours and the impact of age and gender, maximal tumour diameter, histological diagnosis, and the tumour location on the number of diagnostic biopsies and curative surgical procedures. Methods: Retrospective analysis of prospectively collected data included a cohort of patients operated on at a single tertiary tumour centre between 2010 and 2020 with at least one-year follow-up. Ordinal logistic regression was used to assess the influence of input variables on the number of diagnostic/curative surgical procedures and postoperative recurrences. Results: The cohort analysis included 261 patients with 61 local recurrences. The risk of tumour recurrence was significantly lower with higher patient age (p = 0.001) and tumour location in the distal femur (p = 0.033). Higher number of diagnostical procedures correlated with higher patient age (p = 0.028), larger maximal tumour diameter (p = 0.035) and connective tissue tumour diagnosis (p = 0.027). Higher number of curative procedures correlated with larger maximal tumour diameter (p = 0.008) and lower patient age (p = 0.001). Conclusions: Preoperative features of benign bone tumours significant impact the number of surgical procedures needed to treat the tumour and the risk of postoperative recurrence. Although most of these factors are nonmodifiable, they represent an incentive to create evidence-based guidelines for biopsy indications, surgical techniques and consistent postoperative follow-up.
{"title":"Prognostic factors of recurrence after an intralesional excision of benign bone tumour in the peripheral skeleton","authors":"Luka Pilič Turk, B. Mavčič","doi":"10.6016/zdravvestn.3361","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3361","url":null,"abstract":"Background: Most aggressive benign bone tumours are treated surgically by an intralesional excision and bone defect filling. The primary aim of our study was to evaluate prognostic factors of recurrence after an intralesional excision of a benign bone tumour in the peripheral skeleton. We asked whether patient age and gender, maximal tumour diameter, histological diagnosis, and the tumour’s location statistically significantly impact postoperative tumour recurrences. The secondary aim was to evaluate preoperative differences between different histopathological groups of benign bone tumours and the impact of age and gender, maximal tumour diameter, histological diagnosis, and the tumour location on the number of diagnostic biopsies and curative surgical procedures. \u0000Methods: Retrospective analysis of prospectively collected data included a cohort of patients operated on at a single tertiary tumour centre between 2010 and 2020 with at least one-year follow-up. Ordinal logistic regression was used to assess the influence of input variables on the number of diagnostic/curative surgical procedures and postoperative recurrences. \u0000Results: The cohort analysis included 261 patients with 61 local recurrences. The risk of tumour recurrence was significantly lower with higher patient age (p = 0.001) and tumour location in the distal femur (p = 0.033). Higher number of diagnostical procedures correlated with higher patient age (p = 0.028), larger maximal tumour diameter (p = 0.035) and connective tissue tumour diagnosis (p = 0.027). Higher number of curative procedures correlated with larger maximal tumour diameter (p = 0.008) and lower patient age (p = 0.001). \u0000Conclusions: Preoperative features of benign bone tumours significant impact the number of surgical procedures needed to treat the tumour and the risk of postoperative recurrence. Although most of these factors are nonmodifiable, they represent an incentive to create evidence-based guidelines for biopsy indications, surgical techniques and consistent postoperative follow-up.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"46 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-11-21","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"81404184","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
V času epidemije covida-19 so se v zdravljenje bolnikov s covidom v Sloveniji vključevale različne slovenske bolnišnice. Ob centralno koordiniranem vključevanju – glede na potrebe in zmogljivosti bolnišnice ter ob upoštevanju strokovne usmerjenosti posameznih bolnišnic – so bile izkušnje ustanov različne. V prispevku prikazujemo izkušnje z obravnavo bolnikov s covidom-19 v obdobju 4. vala epidemije v periferni, pulmološko usmerjeni bolnišnici, kar je prvi prikaz analize kakovosti obravnave teh bolnikov v Sloveniji. Osnovne značilnosti hospitalizacij smo analizirali s pomočjo integriranih rešitev informacijskega sistema Birpis in pregleda elektronske temperaturno-terapevtske liste (eTTL). Kakovost strokovne obravnave smo ocenjevali glede na upoštevanje veljavnih strokovnih priporočil. Analiza je potekala z vgrajenimi statističnimi funkcijami programa Microsoft Excel. 99 bolnikov (58 žensk, 41 moških), starih 67,9 leta, je bilo v povprečju hospitaliziranih 8,1 dneva. Večina so bili prebivalci naše regije (61 %), necepljeni (61,6 %) in s težkim potekom bolezni s potrebo po dodatku kisika (88,9 %). Večina bolnikov je prejela steroide (73,7 %), antibiotik (68,7 %) in vitamin D (71,7 %), v manjši meri so prejeli specifično terapijo (remdesivir 25,3 %, kombinacijo kasirivimab/imdevimab 2 %, tocilizumab 1 %). Neželenih učinkov novih zdravil nismo zabeležili. Umrlo je 17 oseb (celokupna smrtnost 17,2 %). Med osebjem na covidnem oddelku ni prišlo do prenosa okužb. Rezultati kažejo, da je bilo zdravljenje bolnikov s covidom-19 v Bolnišnici Topolšica uspešno, hkrati pa nakazujejo možnost dodatnih izboljšav zlasti na področju predpisovanja antibiotikov.
{"title":"Covid-19: naše izkušnje in analiza kakovosti akutne obravnave","authors":"Jana Makuc, Jure Šorli","doi":"10.6016/zdravvestn.3332","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3332","url":null,"abstract":"V času epidemije covida-19 so se v zdravljenje bolnikov s covidom v Sloveniji vključevale različne slovenske bolnišnice. Ob centralno koordiniranem vključevanju – glede na potrebe in zmogljivosti bolnišnice ter ob upoštevanju strokovne usmerjenosti posameznih bolnišnic – so bile izkušnje ustanov različne. V prispevku prikazujemo izkušnje z obravnavo bolnikov s covidom-19 v obdobju 4. vala epidemije v periferni, pulmološko usmerjeni bolnišnici, kar je prvi prikaz analize kakovosti obravnave teh bolnikov v Sloveniji. Osnovne značilnosti hospitalizacij smo analizirali s pomočjo integriranih rešitev informacijskega sistema Birpis in pregleda elektronske temperaturno-terapevtske liste (eTTL). Kakovost strokovne obravnave smo ocenjevali glede na upoštevanje veljavnih strokovnih priporočil. Analiza je potekala z vgrajenimi statističnimi funkcijami programa Microsoft Excel. 99 bolnikov (58 žensk, 41 moških), starih 67,9 leta, je bilo v povprečju hospitaliziranih 8,1 dneva. Večina so bili prebivalci naše regije (61 %), necepljeni (61,6 %) in s težkim potekom bolezni s potrebo po dodatku kisika (88,9 %). Večina bolnikov je prejela steroide (73,7 %), antibiotik (68,7 %) in vitamin D (71,7 %), v manjši meri so prejeli specifično terapijo (remdesivir 25,3 %, kombinacijo kasirivimab/imdevimab 2 %, tocilizumab 1 %). Neželenih učinkov novih zdravil nismo zabeležili. Umrlo je 17 oseb (celokupna smrtnost 17,2 %). Med osebjem na covidnem oddelku ni prišlo do prenosa okužb. Rezultati kažejo, da je bilo zdravljenje bolnikov s covidom-19 v Bolnišnici Topolšica uspešno, hkrati pa nakazujejo možnost dodatnih izboljšav zlasti na področju predpisovanja antibiotikov.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"51 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-11-18","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"74117476","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Tjaša Ribič Senica, Saša Ilovar, Andraž Zupan, Barbara Salobir
Pljučna embolija je v otroškem in najstniškem obdobju zelo redka bolezen. Zaradi raznolike klinične slike se diagnoza pogosto postavi pozno ali pa se spregleda. Za razliko od odraslih, pri katerih so Wellsova merila in genevski točkovnik v precejšnjo pomoč pri postavitvi suma na pljučno embolijo, se pri otrocih in mladostnikih tovrstni točkovniki doslej niso izkazali za dovolj zanesljive. Pomembno je, da se pljučno embolijo vključi med diferencialne diagnoze pri otroku ali mladostniku z dispnejo, tahipnejo, tahikardijo, bolečino v prsnem košu in kašljem. Ob tem moramo biti še posebej pozorni, ali so v anamnezi prisotni dejavniki tveganja za venske trombembolizme. Ti so pri različnih starostnih skupinah različni, vedno bolj poznani in nam lahko pomagajo, da na pljučno embolijo prej pomislimo.Prispevek bo predstavil klinični primer 17-letnega dekleta s pljučno embolijo, pri katerem je bila diagnoza pljučne embolije postavljena kasno, čeprav je imela jasen sprožilni dejavnik – jemanje hormonske kontracepcije. Želimo namreč opozoriti na tovrstno patologijo pri najstnicah, ki jemljejo hormonsko kontracepcijo, in povečati zavedanje zdravnikov pri obravnavi te bolezni.
{"title":"Prikaz primera najstnice s pljučno embolijo","authors":"Tjaša Ribič Senica, Saša Ilovar, Andraž Zupan, Barbara Salobir","doi":"10.6016/zdravvestn.3344","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3344","url":null,"abstract":"Pljučna embolija je v otroškem in najstniškem obdobju zelo redka bolezen. Zaradi raznolike klinične slike se diagnoza pogosto postavi pozno ali pa se spregleda. Za razliko od odraslih, pri katerih so Wellsova merila in genevski točkovnik v precejšnjo pomoč pri postavitvi suma na pljučno embolijo, se pri otrocih in mladostnikih tovrstni točkovniki doslej niso izkazali za dovolj zanesljive. Pomembno je, da se pljučno embolijo vključi med diferencialne diagnoze pri otroku ali mladostniku z dispnejo, tahipnejo, tahikardijo, bolečino v prsnem košu in kašljem. Ob tem moramo biti še posebej pozorni, ali so v anamnezi prisotni dejavniki tveganja za venske trombembolizme. Ti so pri različnih starostnih skupinah različni, vedno bolj poznani in nam lahko pomagajo, da na pljučno embolijo prej pomislimo.Prispevek bo predstavil klinični primer 17-letnega dekleta s pljučno embolijo, pri katerem je bila diagnoza pljučne embolije postavljena kasno, čeprav je imela jasen sprožilni dejavnik – jemanje hormonske kontracepcije. Želimo namreč opozoriti na tovrstno patologijo pri najstnicah, ki jemljejo hormonsko kontracepcijo, in povečati zavedanje zdravnikov pri obravnavi te bolezni.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"42 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-28","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"78818234","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Asist. Mercedes Vitek, Izr. prof. dr. Alenka Zvonar Pobirk, Prof. dr. Mirjana Gašperlin, Doc. dr. Mirjam Gosenca Matjaž
Atopijski dermatitis je najpogostejša kronična vnetna bolezen kože, za katero so značilne spremembe v strukturi kože. Kažejo se kot pordeli, suhi in luščeči se predeli, ki jih spremlja srbenje. Ker gre za izredno kompleksno bolezen, ki predstavlja velik terapevtski izziv, sodobne terapevtske smernice poudarjajo pomen celovitega zdravljenja. Zelo pomembna je redna in pravilna nega atopijske kože z izdelki z aktivnimi sestavinami, ki po različnih mehanizmih delovanja obnavljajo njeno okrnjeno pregradno vlogo. V odvisnosti od stopnje vnetja in obsega kožnih sprememb se poslužujemo lokalne ali sistemske terapije, pri čemer velja, da prvenstveno uporabljamo zdravila za lokalno zdravljenje, dokler je to mogoče oziroma se bolnik nanje odziva. Običajno so učinkovine za nanos na kožo, ki so namenjene aktivni negi in/ali zdravljenju, vgrajene v klasične formulacije, kot so mazila, kreme, dermalne raztopine in emulzije. V zadnjih letih pa se intenzivno razvijajo predvsem inovativni lipidni dostavni sistemi, kot so liotropni tekoči kristali, mikro- in nanoemulzije, vezikularni sistemi in lipidni nanodelci. V prispevku so tako sistematično zbrane in predstavljene aktivne sestavine sodobnih kozmetičnih izdelkov za nego atopijske kože ter zdravilne učinkovine in farmacevtske oblike, registrirane v Sloveniji za zdravljenje atopijskega dermatitisa. Hkrati prikazujemo atraktivne znanstvene raziskave, patentne objave in novosti na področju inovativnih lipidnih dostavnih sistemov s temi učinkovinami, ki kažejo na edinstvene prednosti teh formulacij, ki omogočajo bolniku prijaznejše zdravljenje in s tem izboljšani terapevtski izid.
{"title":"Izzivi in sodobni pristopi k zdravljenju atopijskega dermatitisa","authors":"Asist. Mercedes Vitek, Izr. prof. dr. Alenka Zvonar Pobirk, Prof. dr. Mirjana Gašperlin, Doc. dr. Mirjam Gosenca Matjaž","doi":"10.6016/zdravvestn.3331","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3331","url":null,"abstract":"Atopijski dermatitis je najpogostejša kronična vnetna bolezen kože, za katero so značilne spremembe v strukturi kože. Kažejo se kot pordeli, suhi in luščeči se predeli, ki jih spremlja srbenje. Ker gre za izredno kompleksno bolezen, ki predstavlja velik terapevtski izziv, sodobne terapevtske smernice poudarjajo pomen celovitega zdravljenja. Zelo pomembna je redna in pravilna nega atopijske kože z izdelki z aktivnimi sestavinami, ki po različnih mehanizmih delovanja obnavljajo njeno okrnjeno pregradno vlogo. V odvisnosti od stopnje vnetja in obsega kožnih sprememb se poslužujemo lokalne ali sistemske terapije, pri čemer velja, da prvenstveno uporabljamo zdravila za lokalno zdravljenje, dokler je to mogoče oziroma se bolnik nanje odziva. Običajno so učinkovine za nanos na kožo, ki so namenjene aktivni negi in/ali zdravljenju, vgrajene v klasične formulacije, kot so mazila, kreme, dermalne raztopine in emulzije. V zadnjih letih pa se intenzivno razvijajo predvsem inovativni lipidni dostavni sistemi, kot so liotropni tekoči kristali, mikro- in nanoemulzije, vezikularni sistemi in lipidni nanodelci. V prispevku so tako sistematično zbrane in predstavljene aktivne sestavine sodobnih kozmetičnih izdelkov za nego atopijske kože ter zdravilne učinkovine in farmacevtske oblike, registrirane v Sloveniji za zdravljenje atopijskega dermatitisa. Hkrati prikazujemo atraktivne znanstvene raziskave, patentne objave in novosti na področju inovativnih lipidnih dostavnih sistemov s temi učinkovinami, ki kažejo na edinstvene prednosti teh formulacij, ki omogočajo bolniku prijaznejše zdravljenje in s tem izboljšani terapevtski izid.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"7 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-28","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"82617895","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Nežka Hribernik, Karla Berlec, Romana Marinšek Logar
Imunski sistem je ključen pri nadzoru nastanka in rasti malignih celic. Z imunoterapijo z zaviralci imunskih kontrolnih točk je imunski sistem postal eden pomembnejših tarč onkološkega zdravljenja. Sorazmerno visok delež onkoloških bolnikov na to zdravljenje še vedno ne odgovori. Črevesna mikrobiota bi glede na zadnja spoznanja lahko postala način premagovanja odpornosti na imunoterapijo. Možni načini modulacije mikrobiote so prehranska strategija, probiotiki in fekalna transplantacija mikrobiote. Ovire pri raziskovanju mikrobiote in njene uporabe pri zdravljenju z zaviralci imunskih kontrolnih točk so zaenkrat nestandardizirani pristopi k analizi mikrobiote, geografske razlike v mikrobioti, vpliv kulture ter načina življenja itd. V teku so številne predklinične in klinične raziskave, nekatere že z obetavnimi rezultati. Z obdelavo mikrobiote bi bila lahko obravnava onkoloških bolnikov še bolj personalizirana in holistična.
{"title":"Vpliv mikrobiote na delovanje imunskega sistema in zaviralcev imunskih kontrolnih točk","authors":"Nežka Hribernik, Karla Berlec, Romana Marinšek Logar","doi":"10.6016/zdravvestn.3337","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3337","url":null,"abstract":"Imunski sistem je ključen pri nadzoru nastanka in rasti malignih celic. Z imunoterapijo z zaviralci imunskih kontrolnih točk je imunski sistem postal eden pomembnejših tarč onkološkega zdravljenja. Sorazmerno visok delež onkoloških bolnikov na to zdravljenje še vedno ne odgovori. Črevesna mikrobiota bi glede na zadnja spoznanja lahko postala način premagovanja odpornosti na imunoterapijo. Možni načini modulacije mikrobiote so prehranska strategija, probiotiki in fekalna transplantacija mikrobiote. Ovire pri raziskovanju mikrobiote in njene uporabe pri zdravljenju z zaviralci imunskih kontrolnih točk so zaenkrat nestandardizirani pristopi k analizi mikrobiote, geografske razlike v mikrobioti, vpliv kulture ter načina življenja itd. V teku so številne predklinične in klinične raziskave, nekatere že z obetavnimi rezultati. Z obdelavo mikrobiote bi bila lahko obravnava onkoloških bolnikov še bolj personalizirana in holistična.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"11 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-24","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"85594552","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Janja Smolar, Blažka Šturm, David Badovinac, Teja Lavrin, Katja Goričar, Vita Dolžan, Aleš Tomažič, Metka Lenassi
Izhodišča: Duktalni adenokarcinom trebušne slinavke (PDAC) je ena najbolj smrtonosnih rakavih bolezni. V naši raziskavi smo želeli ovrednotiti povezavo zunajceličnih veziklov (ZV) iz krvne plazme s celokupnim preživetjem bolnikov s PDAC, ki so bili kirurško obravnavani. Metode: V retrospektivno raziskavo smo vključili 32 preiskovancev s postavljeno diagnozo PDAC, ki so bili kirurško obravnavani na KO za abdominalno kirurgijo UKC Ljubljana. Za vsakega preiskovanca smo pridobili klinične podatke, laboratorijske izvide, histopatološko analizo in vzorec krvne plazme. ZV smo osamili iz plazme preiskovancev in določili njihovo koncentracijo in velikost. Rezultati: Preiskovance smo glede na tip kirurške obravnave razdelili na skupino z opravljeno resekcijo tumorja in skupino z opravljeno eksploracijo brez resekcije. Pokazali smo, da so ZV v krvni plazmi bolnikov z eksploracijo značilno večji od ZV bolnikov z resekcijo (p < 0,05). Z analize ROC smo določili mejne vrednosti velikosti ZV, ki so ločile preiskovance glede na tip kirurške obravnave. Pri mejni vrednosti 183,3 nm za povprečno velikost ZV je za napoved resekcije občutljivost 0,591 in specifičnost 0,900 s površino pod krivuljo 0,77 (95 % CI = 0,60–0.93, p = 0,016). Preiskovanci z večjimi ZV so imeli slabše celokupno preživetje (p < 0,05), pri čemer je bilo preživetje preiskovancev s povprečno velikostjo ali mediano velikosti ZV večje od mejne vrednosti za 13,8 mesecev slabše (p < 0,05). Zaključek: V sklopu raziskave smo pokazali povezavo med velikostjo ZV in celokupnim preživetjem bolnikov s PDAC, ki so bili kirurško obravnavani. S tem smo pokazali potencial ZV kot dodatnih bioloških označevalcev za personalizirani pristop k zdravljenju bolnikov s PDAC.
{"title":"Velikost zunajceličnih veziklov je povezana s celokupnim preživetjem bolnikov z adenokarcinomom trebušne slinavke","authors":"Janja Smolar, Blažka Šturm, David Badovinac, Teja Lavrin, Katja Goričar, Vita Dolžan, Aleš Tomažič, Metka Lenassi","doi":"10.6016/zdravvestn.3360","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3360","url":null,"abstract":"Izhodišča: Duktalni adenokarcinom trebušne slinavke (PDAC) je ena najbolj smrtonosnih rakavih bolezni. V naši raziskavi smo želeli ovrednotiti povezavo zunajceličnih veziklov (ZV) iz krvne plazme s celokupnim preživetjem bolnikov s PDAC, ki so bili kirurško obravnavani. \u0000Metode: V retrospektivno raziskavo smo vključili 32 preiskovancev s postavljeno diagnozo PDAC, ki so bili kirurško obravnavani na KO za abdominalno kirurgijo UKC Ljubljana. Za vsakega preiskovanca smo pridobili klinične podatke, laboratorijske izvide, histopatološko analizo in vzorec krvne plazme. ZV smo osamili iz plazme preiskovancev in določili njihovo koncentracijo in velikost. \u0000Rezultati: Preiskovance smo glede na tip kirurške obravnave razdelili na skupino z opravljeno resekcijo tumorja in skupino z opravljeno eksploracijo brez resekcije. Pokazali smo, da so ZV v krvni plazmi bolnikov z eksploracijo značilno večji od ZV bolnikov z resekcijo (p < 0,05). Z analize ROC smo določili mejne vrednosti velikosti ZV, ki so ločile preiskovance glede na tip kirurške obravnave. Pri mejni vrednosti 183,3 nm za povprečno velikost ZV je za napoved resekcije občutljivost 0,591 in specifičnost 0,900 s površino pod krivuljo 0,77 (95 % CI = 0,60–0.93, p = 0,016). Preiskovanci z večjimi ZV so imeli slabše celokupno preživetje (p < 0,05), pri čemer je bilo preživetje preiskovancev s povprečno velikostjo ali mediano velikosti ZV večje od mejne vrednosti za 13,8 mesecev slabše (p < 0,05). \u0000Zaključek: V sklopu raziskave smo pokazali povezavo med velikostjo ZV in celokupnim preživetjem bolnikov s PDAC, ki so bili kirurško obravnavani. S tem smo pokazali potencial ZV kot dodatnih bioloških označevalcev za personalizirani pristop k zdravljenju bolnikov s PDAC.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"12 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-10","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"74046669","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Ivan Krajnc, Laura Kekec, Miran Brvar, Damijana Mojca Jurič
Izhodišča: Zastrupitev z ogljikovim monoksidom (CO) močno okrne funkcijo astrocitov in nevronov. Pozne nevropsihološke posledice zastrupitve lahko preprečimo z zdravljenjem s hiperbaričnim kisikom (HBO). V raziskavi smo preučevali učinek CO in HBO na zgodnje procese celične smrti v nevronski in mešani kulturi ter ugotavljali, ali se raven glutationa v astrocitih po izpostavljenosti CO in HBO spremeni in ali bi lahko le-ta bil možna nova tarča za zdravljenje zastrupitve s CO. Metode: Primarne astrocitne, nevronske in mešane celične kulture možganske skorje podgane smo izpostavili 3.000 ppm CO v zraku, nato pa jih v obdobju 24-urne normoksije v različnih časovnih presledkih za 1 uro izpostavili 100-odstotnemu kisiku pri tlaku 3 barov. V celicah mešane in nevronske kulture smo merili aktivnost laktat dehidrogenaze (LDH) in kaspaz 3/7, v astrocitih pa raven glutationa. Rezultati: CO je povzročil zvišanje aktivnosti LDH in kaspaz 3/7 v nevronskih kulturah, v mešanih pa le zvišanje aktivnosti kaspaz 3/7. Po izpostavitvi CO in HBO se je zvišala aktivnost LDH v nevronskih kulturah in znižala aktivnost kaspaz 3/7 v mešanih kulturah. CO je v astrocitih povzročil znižanje celokupnega glutationa (GSHt), zvišanje glutation disulfida (GSSG) in znižanje GSH/GSSG, po izpostavitvi CO in HBO pa se je zvišala GSHt, znižala GSSG in zvišala GSH/GSSG. Zaključek: Razlike v citotoksičnem delovanju CO in zaščitni vlogi HBO v nevronski, mešani in astrocitni kulturi kažejo, da so nevroni, ki rastejo brez astrocitov, v primerjavi z mešano kulturo dovzetnejši za škodljive učinke CO ter nakazujejo, da astrociti ob oksidativnem stresu poskušajo ščititi nevrone, ki so pri sintezi glutationa odvisni od njih.
{"title":"Zaščitna vloga astrocitov pri zastrupitvi z ogljikovim monoksidom in optimizacija zdravljenja","authors":"Ivan Krajnc, Laura Kekec, Miran Brvar, Damijana Mojca Jurič","doi":"10.6016/zdravvestn.3358","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3358","url":null,"abstract":"Izhodišča: Zastrupitev z ogljikovim monoksidom (CO) močno okrne funkcijo astrocitov in nevronov. Pozne nevropsihološke posledice zastrupitve lahko preprečimo z zdravljenjem s hiperbaričnim kisikom (HBO). V raziskavi smo preučevali učinek CO in HBO na zgodnje procese celične smrti v nevronski in mešani kulturi ter ugotavljali, ali se raven glutationa v astrocitih po izpostavljenosti CO in HBO spremeni in ali bi lahko le-ta bil možna nova tarča za zdravljenje zastrupitve s CO. \u0000Metode: Primarne astrocitne, nevronske in mešane celične kulture možganske skorje podgane smo izpostavili 3.000 ppm CO v zraku, nato pa jih v obdobju 24-urne normoksije v različnih časovnih presledkih za 1 uro izpostavili 100-odstotnemu kisiku pri tlaku 3 barov. V celicah mešane in nevronske kulture smo merili aktivnost laktat dehidrogenaze (LDH) in kaspaz 3/7, v astrocitih pa raven glutationa. \u0000Rezultati: CO je povzročil zvišanje aktivnosti LDH in kaspaz 3/7 v nevronskih kulturah, v mešanih pa le zvišanje aktivnosti kaspaz 3/7. Po izpostavitvi CO in HBO se je zvišala aktivnost LDH v nevronskih kulturah in znižala aktivnost kaspaz 3/7 v mešanih kulturah. CO je v astrocitih povzročil znižanje celokupnega glutationa (GSHt), zvišanje glutation disulfida (GSSG) in znižanje GSH/GSSG, po izpostavitvi CO in HBO pa se je zvišala GSHt, znižala GSSG in zvišala GSH/GSSG. \u0000Zaključek: Razlike v citotoksičnem delovanju CO in zaščitni vlogi HBO v nevronski, mešani in astrocitni kulturi kažejo, da so nevroni, ki rastejo brez astrocitov, v primerjavi z mešano kulturo dovzetnejši za škodljive učinke CO ter nakazujejo, da astrociti ob oksidativnem stresu poskušajo ščititi nevrone, ki so pri sintezi glutationa odvisni od njih.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"46 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-10","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"90543577","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Background: Pelvic bone sarcomas are extremely rare malignant tumours. Patients require a multidisciplinary approach to plan the treatment and complex surgical resections and limb-sparing reconstructions associated with complications, revisions, and functional limitations. The presented nationwide study in the Republic of Slovenia aims to analyse the oncological survival and functional outcomes of patients after primary resection of pelvic bone sarcomas. Methods: The retrospective observational cohort included 21 consecutive patients who underwent limb-sparing pelvic resection at a specialized orthopaedic oncology centre in the Republic of Slovenia between 2004-2022. Patient survival, complication rates, and functional outcomes were analysed according to to the primary diagnosis. Results: Wide margins with R0 resection were achieved in 16 (76%) cases. After a median follow-up of 5.7 (0.6-18.1) years, 7 (33%) patients died of oncological disease, 3 (14%) patients were alive with oncological disease, and 11 (53%) patients were alive with no evidence of disease. The estimated Kaplan-Meier survival probability at 2 years, 5 years, and 10 years after pelvic resection was 85%, 73%, and 45%, respectively. The major complication rate was 29%. The mean Musculoskeletal Tumour Society Score was 17.5 (range 2-29). Conclusions: Patient survival after resection of pelvic bone sarcomas in Slovenia between 2004-2022 is comparable to previously published reports of European and North American countries. Wide resection of tumours with reconstruction provides a relatively good survival rate, although complications are common and functional outcomes are often poor.
{"title":"Patient survival after surgical resection of pelvic bone sarcomas: A nationwide cohort study","authors":"Aljaž Merčun, D. Martinčič, M. Špiler, B. Mavčič","doi":"10.6016/zdravvestn.3368","DOIUrl":"https://doi.org/10.6016/zdravvestn.3368","url":null,"abstract":"Background: Pelvic bone sarcomas are extremely rare malignant tumours. Patients require a multidisciplinary approach to plan the treatment and complex surgical resections and limb-sparing reconstructions associated with complications, revisions, and functional limitations. The presented nationwide study in the Republic of Slovenia aims to analyse the oncological survival and functional outcomes of patients after primary resection of pelvic bone sarcomas. \u0000Methods: The retrospective observational cohort included 21 consecutive patients who underwent limb-sparing pelvic resection at a specialized orthopaedic oncology centre in the Republic of Slovenia between 2004-2022. Patient survival, complication rates, and functional outcomes were analysed according to to the primary diagnosis. \u0000Results: Wide margins with R0 resection were achieved in 16 (76%) cases. After a median follow-up of 5.7 (0.6-18.1) years, 7 (33%) patients died of oncological disease, 3 (14%) patients were alive with oncological disease, and 11 (53%) patients were alive with no evidence of disease. The estimated Kaplan-Meier survival probability at 2 years, 5 years, and 10 years after pelvic resection was 85%, 73%, and 45%, respectively. The major complication rate was 29%. The mean Musculoskeletal Tumour Society Score was 17.5 (range 2-29). \u0000Conclusions: Patient survival after resection of pelvic bone sarcomas in Slovenia between 2004-2022 is comparable to previously published reports of European and North American countries. Wide resection of tumours with reconstruction provides a relatively good survival rate, although complications are common and functional outcomes are often poor.","PeriodicalId":21777,"journal":{"name":"Slovenian Medical Journal","volume":"49 3-10 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-10-05","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"77773540","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：